Kako preživeti integracijo in asimilacijo v Združenih državah Amerike

| 19.02.2010, 08:06 Matjaž Merljak

Prispevek za naslovom "Kako preživeti integracijo in asimilacijo v Združenih državah Amerike", je za deveto vseslovensko srečanje v državnem zboru pripravil dr. Edi Gobec, profesor sociologije na državni univerzi v Kentu, Ohiu.

V odgovor na prijazno vabilo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu navajam nekaj v naglici napisanih spontanih komentarjev v zvezi z zastavljeno temo. Kako narodnostno preživeti integracijo in asimilacijo. Moj referat je bil sicer 15. junija v celoti sprejet kot zelo zanimiv za občinstvo srečanja, a zaradi vse večjega problema za čas, sem dobil 29. junija sporočilo, naj ga še isti dan za polovico skrajšam, skupaj z obljubo, da bo lahko prvotna oblika fotokopirana in na voljo zainteresiranim v preddverju velike dvorane. Tu sledi nekaj nujno okrnjenih odlomkov.

Med slovenskimi ustanovami v Združenih državah Amerike in brez dvoma tudi drugod, so v največji nevarnosti tiste, ki je zanje bistveno znanje slovenskega jezika, zlasti slovenski izseljenski tisk, ki postaja vedno šibkejši in slovenske igralske skupine. Slovenske šole in tečaji, tudi samouki, vsaj 10.000 oseb v ZDA v zadnjih desetletjih, je skušalo nekoliko se naučiti slovenščine, so velikega pomena predvsem za obiskovalce Slovenije in razvoj ali poživitev slovenske izseljenske istovetnosti. Vendar pa na žalost v ZDA še zdaleč ne zagotavljajo zadostnega števila čitateljev slovenskih listov ali igralcev in obiskovalcev slovenskih iger. Izredne pomembnosti so seveda še preživeli slovenski narodni domovi in razne prestave na deželi, kjer nekatere kot Slovenska Pristava v bližini Clevelanda pritegnejo tudi mnogo mladino. Podobno vsakovrstna slovenska društva, kulturna, zlasti pevski zbori, glasbena, predvsem številne harmonikarske skupine in polka orkestri, družabne ter številčno in finančno najmočnejše bratske organizacije ali enote. Med najbolj odpornimi trdnjavami, ne le v verskem in družabnem, ampak tudi narodnostnem poslanstvu, pri vzgoji, tudi kot sedeži slovenskih sobotnih šol, ohranjanju širšega povezovanja pa ostanejo slovenske, če tudi vse bolj dvojezične narodnostne župnije. Za slednje je največja nevarnost pomanjkanje slovenskih duhovnikov in razpršenost prebivalstva. Tako bo po svetu vedno bolj važno ohranjanje in poživljanje slovenske identitete tudi povsod, kjer slovenski jezik počasi, a vztrajno odmira. Irci in Judje so prepričljiv primer, da je možno ohraniti močno narodno identiteto tudi, če malo kdo še obvlada jezik prednikov.

So seveda še razni zunanji dejavniki, ki vplivajo na proces asimilacije in integracije. Pripadnost politično sovražnemu narodu, na primer japonskemu, nemškemu ali italijanskemu med 2. svetovno vojno ali korenine v komunističnih državah, zlasti v času hladne vojne, je znatno otežkočala integracijo takšnih narodnostnih skupin ali podskupin v ameriško družbo. Slovenski progresivci v Ameriki, ki so se navduševali za Tita, so bili celo raznim vladnim organom sumljivi, kot unamerican ali nelojalni državljani. Kakšno odmevno vračanje Slovencev pod Titove peruti ali rdeča jugonostalgija, o kateri so se pred kratkim pisala nekatera ameriška občila, bi brez dvoma prav slabo vplivala na proces slovenske sprejemljivosti in ugleda v Ameriki, da tu ne omenjamo negativnih posledic tudi v Evropski zvezi.

Izredno važno je seveda stanje narodne zavesti in narodnega ponosa. Če je koga sram njegovih korenin, si gotovo ne bo prizadeval, da bi jih priznaval, razkrival in ohranjal. Narodni ponos je tako bistven za preživetje slovenske istovetnosti ali identifikacije, če ne že jezika in kulture. K temu ponosu pripomore vse, na kar smo lahko ponosni v svoji slovenski domovini skozi vso zgodovino do danes, a tudi povsod drugod, kjer koli živimo in se udejstvujemo. Znano je tudi, da se navadno dvigne narodni ponos naših otrok, ko obiščejo Slovenijo in na svoje oči vidijo, da je to vendar lepa, cista, prijazna in napredna dežela in ne takšna, kot so jo opisovali nekateri ameriški časopisi in učbeniki ali priseljenci iz časov, ko še niso imeli v domovih v starem kraju elektrike in vodovodov. Slovenski padci in škandali v domovini navadno manjšajo željo po povezanosti z njo, saj so socialni psihologi odkrivali prav pojav pretiranega ali poudarjenega sovraštva do samega sebe v izseljenskih skupinah, povezan s preplahom in gnevom v zvezi z odvratnimi pojavi, sramoti v politiki, korupciji in zločinstvu v svojem narodu. Slovenski dosežki kjerkoli, v kolikor postanejo znani in priznani, skoraj vedno povečajo slovenski narodni ponos. V neki knjigi sem citiral slovenske priseljence na zapadu Združenih držav, ko so si želeli, da bi bili člani kakšnega drugega naroda, ki je užival večji ugled. Ko pa je desetletje in pol po koncu 1. svetovne vojne, zmožni in prikupni slovenski operni pevec, Anton Šubelj, zelo uspel s svojimi koncerti in so o njih pohvalno pisali ameriški listi, včasih celo na prvih straneh, so ti isti rojaki takoj začeli pripovedovati drugim, da so tudi oni Slovenci, kakor Šubelj. Ko je moja žena in dragocena sodelavka Milena, sicer večkrat nagrajena ameriška srednješolska učiteljica jezikov, opažala v sobotni slovenski šoli, da slovenski pesnik Prešeren, mnogo otrok ni prav nič zanimal, sem ji svetoval, naj otrokom na začetku naslednjega razreda pove, da je bil takrat sloviti ameriški nogometaš Toni Adamle Slovenec in je odraščal prav v bližini njihove šole. Otroci so komaj čakali ponedeljka, da bi to povedali svojim ameriškim vrstnikom in začuda, naenkrat jih je zanimal tudi Prešeren.

 

Že leta 1926 je slovenski ameriški pesnik in glasbenik Ivan Zorman v ameriški slovenski reviji poudaril, kako pomembno je, da smo Slovenci ponosni na svoje uspehe in takoj dodal: "A kako naj bomo ponosni nanje, če jih sploh ne poznamo?" Leta 1951 sem kot siromašni študent čez poletje delal kot zidarski strežnik v Clevelandu. Ameriški sodelavci so me s precej slikovitim jezikom neprestano pozivali naj jim pokažem enega samega resnično pomembnega ameriškega Slovenca, na primer kakšnega slavnega arhitekta, športnika ali izumitelja. Do smrti utrujen sem po večerih in ob nedeljah iskal po sicer bogatih ameriških knjižnicah, da bi odkril kakšen tak prepričljiv dosežek. Vendar nič. Pač pa so knjige kot Duncanova Imigration and asimilation, ki sem jo pozneje imel celo na obvezni listi čtiva za doktorat, pisali, da smo Slovenci zelo primitivni, v Sloveniji 86% nepismenih in sploh nimamo literature v svojem jeziku. Moj Bog. Kaj storiti? Odločil sem se tistega junija leta 1951 in takoj začel sam sistematično zbirati gradivo o slovenskih dosežkih v Ameriki in nato še drugod po svetu. Pridružili so se mi sodelavci, prostovoljci in danes ima naše slovensko-ameriško središče na tisoče prepričljivo dokumentiranih arhivov o slovenskih uspehih po vsem svetu. Prav zdaj pa objavljam serijo člankov o slovenskih ameriških izumiteljih in inovatorjih, ki so nad vsa pričakovanja obogatili Ameriko in svet. Ni zlepa Amerikanca, ki ne bi uporabljal kakšnega slovenskega izuma. Vendar še nisem prišel do vpisa slovenskega ameriškega izumitelja, ki je od njegovih izumov v precejšnji meri zavisi tudi japonsko gospodarstvo. Zanesite se, da ne pretiravam.

Kaj pa vloga Slovenije? Mislim, da so glede narodnostnega preživetja programi gostovanja otrok in mladine v Sloveniji med najbolj obetavnimi. Pa tudi nekateri programi, na primer Svetovnega slovenskega kongresa za rojake, ki se uveljavljajo v zamejstvu in po svetu. Po drugi strani bi bilo treba obiske iz Slovenije načrtovati. Predvsem pod vidikom kar najboljšega vpliva na rojake živeče izven slovenskih meja. Bo nek obisk pomagal utrjevati slovenstvo, slovensko narodno zavest in zdrav slovenski ponos? Zdi se, da bi bilo pametneje poudarjati kvaliteto kot kvantiteto. Smem po krajšanju navesti le en boleč primer? V Avstraliji pa tudi v ZDA in v Kanadi so zavedni slovenski rojaki ogorčeno protestirali proti uvozu prostaških balkanskih filmov. Značilno je bilo poročilo zavedne Slovenke, profesorice in pisateljice, dr. Irme Ožbalt iz Kanade. Veselila se je napovedanega slovenskega filma in na predstavo povabila nekaj uglednih Kanadčanov. Kako je bila razočarana in tudi pred vsemi gosti osramočena, ko ni bilo v filmu ene same lepe slovenske scene ali kančka umetnosti, podnapisi v angleščini pa so s prostaškim jezikom podkrepili ogorčenje vsakega dostojnega obiskovalca. Reakcija je bila precej splošna. Nič nimam proti dostojnim Srbom ali Bosancem, vendar nas v imenu slovenske kulture nikar ne posiljujte z balkanskim in tudi ne s slovenskim prostaštvom.

Kako zelo pa bi si naši rojaki po svetu želeli filmskih in DVD prikazov slovenskih naravnih in kulturnih lepot pa tudi slovenskih stvaritev v glasbi, literaturi, umetnosti, arhitekturi, športu in tako dalje? Kako jih žeja po vsem res pristno slovenskem? Nič čudnega, da jih je podobno kot tujce, navdušil vsak nastop odličnega Slovenskega okteta ali sicer v Argentini rojene, a danes tako pristno slovenske in domače slovite pevke Bernarde Fink. Tudi Avseniki in Slaki in njih najuspešnejši posnemovalci so marsikje navdušili. Zlasti še ljubitelje polk. Kako bi lahko Slovenija z modro izbiro naravnih in kulturnih lepot navdušila za slovenstvo rojake in istočasno tudi pritegnila pozornost ne le slovenskih, ampak tudi tujih turistov?

Ob obiskih Slovenije sem med množico tujega glasbenega šunda, podobnega ameriškemu najstniškemu trgu kaset, zaman iskal slovenske mojstrovine ter recimo tisto, kar je posebej za rojake zapel, kot mi je sam s ponosom pisal, eden najboljših tenorjev na svetu, Anton Dermota. Ali morda zgoščenko slovenskih pesmi, ki jih je tako uspešno prepeval po svetu Emil Davor Bizjak, rojak, ki mu je glavno mesto Francije podelilo srebrno medaljo za njegov kulturni doprinos Parizu. Ali kaj vsaj malega podobnega DVD-ju o slovenskih izumiteljih, ki ga je tudi s pomočjo našega raziskovalnega središča, Franci Medved v nekaj izvodih izdal za ameriški Twin Cities Festival of Nations leta 2009, a se je žal zataknilo in menda zdelo pretvegano, ko sem ponudil, da bi z veseljem kupil kopije za slovenske šole tu in drugod.

Z dobro voljo bi Slovenija vse to in podobno zmogla in utrdila svoje vezi z zamejstvom in Slovenci po svetu. Slovenija, čudovita nepozabna domovina na sončni strani Alp in tista, razpeta po vsem svetu, od Švedske in Finske, do Madagaskarja, od Kanade, do Argentine in Brazilije, od ZDA do Avstralije in Tasmanije. S čim vse bi lahko, marsikdaj tudi z manjšimi stroški, postregla sebi in rojakom v zamejstvu in po svetu in kako bi se lahko povsod dvigala naša narodna zavest in zdrav slovenski ponos, z njima pa tudi slovenska dejavnost in ugled? Premišljeno, z ljubeznijo in odločnostjo. Odkrivajmo skrite talente in zakopane slovenske talente. Poiščimo najboljše možnosti, zavihajmo rokave dokler je še čas. Za resnično dobro vseh Slovencev, vseh, ki dobro v srcu mislimo v Sloveniji, v zamejstvu in po vsem širnem svetu. Bog, blagoslovi to našo Slovenijo brez meja, Slovenijo, ki naj cvete in rodi žlahtne sadove povsod, kjer živijo Slovenci.