Novice s Švedske

| 10.02.2010, 06:42 Matjaž Merljak

Slovenski izseljenski duhovnik Zvone Podvinski poroča o krstu, praznovanju življenjskega jubileja in odhodu dveh rojakov v večnost.

Konec leta 2009 smo imeli praznovanji rojstnih dni Irene Štefanič in Martina Hozjana. Irena je mlada, zavedna in ponosna Slovenka iz Stockholma in je dopolnila 30 let. Praznovanje je bilo na domu njenih staršev, sicer pa je po končanem študiju tudi zaposlena pri svojih domačih. Njena vesela in prijetna narava, njen upanja poln pogled v prihodnost in plemenitost njenega srca, vse to je tisti večer nagovarjalo vse, ki so se udeležili praznovanja. Martin Hozjan pa je praznoval 75 let življenja. V življenju je prestal veliko preiskušenj. S pomočjo trdne vere prekmurskega človeka je obstal. S svojo zvestobo Bogu in krščanskim vrednotam, z zvestobo ženi Aniki in njuni družini, kakor tudi slovenski skupnosti na jugu Švedske, je Tinek, kakor ga kličejo ljubkovalno, zgled kristjana in Slovenca, ki si prizadeva živeti vrednote, ki človeka delajo velikega.

Na četrto adventno nedeljo je bil velik dogodek za družini Tomažič in Gutnik, kakor tudi za slovensko skupnost v Göteborgu, saj je prvorojenec Erik Viktor, sin Gabrielle Tomažič in Marka Gutnika, postal božji otrok in član oltarnega občestva v župniji Kristusa Kralja v Göteborgu. 30. decembra pa se je slovenska skupnost iz Köpinga s sv. mašo zadušnico in s pogrebom poslovila od rojakinje in članice oltarnega občestva v tem kraju Cencke Krescencije Meglič. Rojena je bila 24. marca 1935 v Celju. Na Švedsko je s tremi otroki prišla 1965 za svojim možem. Z možem sta storila vse, da so otroci rasli v slovenskem vzdušju, kulturi in v izgrajevanju slovenske identitete, kakor tudi v pripadnosti katoliški Cerkvi in krščanskim vrednotam. Njun dom je bil odprt za vse, še posebej pa za vse slovenske dušne pastirje na Švedskem.

 

Števili rojaki so poznali Justina Hvala, čevljarja ter skromnega in preprostega rojaka, kakor tudi zvestega obiskovalca slovenskih sv. maš v Landskroni oziroma še prej v švedskem glavnem mestu, kamor ga je leta 1967 pripeljala želja za boljšim koščkom kruha iz Slovenije na sever Evrope. Rojen je bil leta 1930 na Ponikvah na Šentviški planoti v družini petih otrok. Trpko je doživel čas druge svetovne vojne, kasneje tudi dveletno vojaščino in revščino, ki je pestila velik del dobrega in poštenega slovenskega naroda. Z ideologijo se ni strinjal, zato se je odločil preiti mejo, se podal v Italijo, od koder ga je pot peljala v švedsko glavno mesto. V bolnici Karolinska je našel službo čevljarja, ki je izdeloval čevlje po meri. Tam je srečal svojo življenjsko družico Ingrid Arbonius. Na žalost nista imela svojih otrok, sta pa s svojo dobrodelnostjo postala »starša« mnogim otrokom oziroma ljudem.

Justin Hvala je redno prišel vsako prvo nedeljo v mesecu k slovenski maši v Landskroni. Bil je ponosen na Slovenijo, a tudi svojo drugo domovino Švedsko, ki mu je odprla vrata v tistih težkih letih, je imel izredno rad. Tam je preživel večji del svojega življenja in velikokrat je dejal, da ne ve, če bi v Sloveniji lahko tako mirno in prijetno delal in živel, kakor je v Stockholmu in Landskroni. Zato je tudi izrazil željo, da bo počival na severu Evrope. Slovenski dušni pastir na Švedskem se želi zahvaliti vsem, ki so Justinu pomagali, posebej pa Zvonku in Gustiki Bencek Budja, kjer je Justin imel svojo delovno sobico, kjer je, dokler je mogel, popravljal čevlje in ljudi razveseljeval s svojo dobroto in pomočjo. Od pokojnega so se poslovili v ponedeljek 4. januarja 2010 s sv. mašo zadušnico.