Gospodarska in finančna (ne)kultura

Komentarji | 08.02.2010, 14:50

Plačilna nedisciplina je težava, na katero predstavniki slovenskega gospodarstva opozarjajo že vrsto let in predstavlja eno ključnih ovir za razvoj mikro, malih in srednjih podjetij. Pri njenem zmanjševanju ima pomembno vlogo tudi država, saj lahko s svojim delovanjem in obnašanjem sprošča likvidnost.

Pri plačilni nedisciplini gre pravzaprav za posledico institucionalnih razlogov in sistemskih razlogov, ki so povezani s krizo.

Celotna zgodba s finančno nedisciplino je v Sloveniji po mnenju ekonomistov razpeta med bankami, podjetniškim sektorjem in državo. Država je lahko tista, ki kot plačnik daje zgled s spoštovanjem plačilnih rokov ali celo njihovim skrajševanjem. Finančna in gospodarska kriza, zaradi katere se podjetja soočajo s pomanjkanjem likvidnostih sredstev, pri plačilni disciplini nedvomno terja svoj davek. Zato bi država morala nadaljevati s fiskalnimi spodbudami, prav tako pa morajo centralne banke nadaljevati s podporo za zagotavljanje likvidnosti bank.

Evropska unija trenutno rešuje problem plačilne nediscipline s predlogom nove direktive v boju proti zamudam s plačili v trgovinskih poslih skladno z zavezo, ki jo je sprejela v tako imenovanem aktu za mala podjetja. Predlog direktive med drugim zelo poudarja plačilno nedisciplino države in javnih institucij in ne le gospodarskih subjektov. Predvsem opozarja na nesorazmerno dolge plačilne roke, kadar je dolžnik država ali druga javna institucija, po drugi strani pa opozarja tudi na zamude plačil od države. Glede na vpetost Slovenije v evropski gospodarski prostor je zagotovo treba problem plačilne nediscipline reševati tako na ravni Evropske unije kot tudi doma.

Kot vemo, je bilo nepravočasno plačevanje večini podjetij poznano že pred krizo. Po tem, ko se je zmanjšala ponudba kreditov in ko je gospodarska aktivnost naenkrat upadla in bo na tej ravni kar nekaj časa tudi ostala, pa plačilna nedisciplina postaja neobvladljiva. Pomembno pri tem je, da za plačila zmanjkuje realnega denarja iz domačih prihrankov, ker tujega, s katerim smo financirali preteklo rast, ni dovolj.

Problematiko najbolj čuti veliko malih in srednje velikih podjetij vseh panog, med najbolj izpostavljenimi pa so tista, ki neposredno ali posredno delajo v javnih naročilih. Zato je država hotela ukrepati v njihov prid in pripravila nov predlog zakona o javnih naročilih, ki pa po mnenju mnogih gospodarstvenikov ne rešuje težav in podjetij, ki so tik pred finančnim zlomom. Vsi ti potrebujejo konkretne rešitve, ne pa novega slabega zakona, ki bo povzročil le nove težave in razrast državne administracije ministrstev, občin in javnih institucij. Poznavalci tako napovedujejo poglobitev krize neplačil, saj predlog novega zakona omogoča glavnim izvajalcem javnega naročanja celo k spodbujanju izigravanja zakona.

Pozivi podjetnikov proti neetičnosti, nemoralnosti in celo protizakonitosti neplačevanj in izsiljevanja dolgih plačilnih rokov so naleteli na gluha ušesa vseh vlad, vključno z aktualno. Tudi država sama je namreč bila in je še vedno slab plačnik ter je hkrati slab vodja javnih naročil, posebej investicij. Zato morajo biti rešitve proti nedisciplini v iskanju odgovorov in ukrepov za zmanjševanje razlogov zanjo in en sam zakon tega prav gotovo ne more izkoreniniti. Iz dneva v dan smo lahko priča podjetniškim zgodbam, ko iz dobro rastočega podjetja nastane hirajoče podjetje, ki ne more dohajati zahtev trga in kupcev in plačilna nedisciplina prej ali slej pomeni konec te zgodbe.

Namesto s konkretnimi predlogi in akcijami proti nekulturnemu obnašanju države, podjetniškega in bančnega sektorja lahko spremljamo le statistiko Agencije za javno pravne evidence in storitve, ki govori o številu in vrednosti dospelih neporavnanih obveznosti. A je tudi ta zgovorna. Več kot 5.200 pravnih oseb je konec lanskega leta imelo za 256 milijonov evrov dospelih neporavnanih obveznosti. Podjetja, ki so bila nadpovprečno zadolžena pred krizo, za bančne kredite zavarovanj v svojem premoženju in terjatvah nimajo več. Ne morejo več odplačevati posojil, kaj šele preostalih obveznosti. Največ jih je v gradbeništvu, njihov delež po vrednosti dospelih neporavnanih obveznosti pa se je povečal kar za 10 odstotkov. To pa je le vrh ledene gore, ker se v to ne vključuje neizmerljiva vrednost ustavljenega medpodjetniškega plačilnega prometa. Gradbenemu, bančnemu sektorju in posredno vsem uporabnikom posojil poznavalci napovedujejo črno prihodnost. Usoda več tisoč malih, mikro in srednje velikih podjetij gradbene in preostalih panog je namreč v rokah poslovnih bank in njihovega nadzornika, Banke Slovenije.

Za plačilno nedisciplino oz. nedopusten zamik plačil obveznosti ni kriva le finančna in gospodarska kriza, ampak tudi institucionalni okvirji ter dvomljiva kultura in morala poslovanja. Kulture in morale poslovanja pa se je treba naučiti in ju tudi vzgajati. Država s svojim nekulturnim gospodarskim in finančnim obnašanjem prav gotovo ni dober zgled slovenskemu gospodarskemu sektorju.