Preživeti asimilacijo, živeti integracijo

| 25.01.2010, 06:32 Matjaž Merljak

Oddaja Slovencem po svetu in domovini je to nedeljo prinesla vsebinske prispevke 9. vseslovenskega srečanja v Državnem zboru, ki je sicer bilo 2. julija 2009. Dr. Janko Malle, predsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, je predstavil prispevek: Preživeti asimilacijo, živeti integracijo.

Moj pogled na zastavljeno temo je sicer kritičen, vendar obenem optimističen. Slovenci, ki živimo na avstrijskem Koroškem, se v svoji samopodobi radi pojavljamo kot problem, radi se omalovažujemo in sami sebe pomilujemo, da kot manjšina izgubljamo na substanci in kohezivni moči. Vprašanje, kaj res zmoremo, da bomo svoje jezikovno in kulturno individualnost razvijali na kvalitetnih družbenih ravneh, pa je dejansko vprašanje upravičenost lastnega obstoja. To so vprašanja, ki naj bi jih reševali kultura in politika. Nismo sicer povsem zadovoljni, toda vprašanje je, če smo vizije za bodočnost zastavili tako, da se v njih sami prepoznava mo kot kvaliteten in življenja sposoben subjekt, ki gleda optimistično v bodočnost. Prepričan sem, da je kljub nerešenim problemom in političnim represalijam v zvezi s slovenskim jezikom ustvarjalni žar kulturnih, šolskih in izobraževalnih ustanov ter posameznikov prisoten, vidljiv in ponekod tako prepričljiv, da smo nanj lahko ponosni. Tega se je treba zavedati, ne pa dopuščati, da nam bo, recimo, nerešena dvojezična topografija zasenčila pogled in razgled na vsa področja, kjer se ustvarjalno pojavljamo in kjer vsak na svojem mestu skrbi za to, da ima slovenščina v koroški deželi še tak akcijski radij, kakršnega znamo sami ustvarjat.

Živimo v času sprememb, ki so globalne, ekološke, klimatske, informacijske, tehnološke, ki pa tudi prinašajo spremembe v mentaliteti, v pristopih in načinu dela, predvsem pa spremembe vrednot. Spremembe niso same namen. Novost ni moda. Vendar je danes ni stvarnosti, ki se ne bi srečevala z radikalno novimi zahtevami in potrebami. Okolje se je v zadnjih 10 letih tako spremenilo, da se je vanj vedno teže vključevati s podedovano mentaliteto in z nekdanjimi načini dela. Najnovejše raziskave na primer v Avstriji kažejo, da se vrednostni sistem življenja sesuva in kaže negativne tendence, ker globalizacija terja več zahtevnosti in delovna mesta za mladino postajajo selektivna v taki meri, da mlajši ne vidijo zadostne motivacije, da bi pristopili k delu. Vse to velja tudi za manjšino, za koroške Slovence. Želje se spreminjajo ne glede na prednosten lestvice. Želje se spreminjajo ne glede na to, kar smo in še imenujemo narodna dolžnost.

Dejstvo je, da programe za jezikovno in kulturno enakopravnost v avstrijski družbi izoblikujemo sami. Nekateri mislijo, da bi jih morali vsi razumeti in doživljati na isti način, pri tem pa se morda nekoliko pozablja, da različni sloji razumejo narodno vprašanje na različne načine. Delovno razmerje in okolje izrazito vplivajo na jezikovno čutenje in zavest. To velja tako v globalnem kot v ožjem regionalnem pogledu. V obeh primerih opažamo, kako sta lahko socialna diskriminacija na ekonomski ravni in netoleranca na politični ravni detonator nacionalizmov in rasizmov, kot tudi strup, ki sili človeka v asimilacijo. Slovenci smo na izziv drugih vedno nekoliko skeptični. Kot maloštevilen narod smo kritični do odprtosti v odnosu do drugega, saj navadno vidimo v odprtosti le trik v škodo lastne nacionalne identitete. Res je, da vsako zbliževanje in integracija v dane družbene razmerje spreminja ta subjekt. Naša subjektiviteta pač ni zakoličena danost, ampak nekaj, kar se spreminja. Misel o nespremenljivi danosti prinaša navidezno varnost. V imenu te varnosti so različni narodi v Evropi, kot vemo, odklanjali stik z drugim, ga podcenjevali, ignorirali ali pa osvajali in izničevali. Evropsko združevanje je pravzaprav odgovor na to varljivo varnost, ki je v preteklosti prinesla toliko gorja.

Mislim, da močna identiteta ni tista, ki tako le navidezno izgleda, zato ker svojo šibkost kompenzira z nacionalističnim samonapihovanjem, ali pa zato, ker svojo šibkost ščiti s togim zapiranjem. Nevarno je, če bi nas zajel začaran krog, če bi se zapirali, zmanjšali izmenjavo, če bi primanjkovalo dovolj raznolike kulturne hrane. To lahko privede v še bolj togo zaščitno zaprtost. Če pa imamo dovolj zaupanja v konstitutivno vrednost, ki jo ima za nas vse tisto, kar je povezano s pozitivnim nabojem za ohranitev slovenskega jezika in kulture, nam lahko uspe spiralo zaobrniti. Odpiramo se in soočamo se z drugimi, ne da bi se bali, da bodo v nas prevladali tuji elementi, saj so naši tudi vredni in predvsem so nam nenadomestljivi, ker smo nanje navezani. V tem pogledu je kulturno sodelovanje za Slovenijo prioriteta, če krepitev jezikovne in kulturne identitete Slovencev zunaj Republike Slovenije poteka na podlagi elementov.

Vsi slovenstvo definirajo v povezavi z moderno, odprto in komunikacijsko družbo. Ne smemo namreč prezreti dejstva, da smo v preteklosti zanemarjali ali vsaj nekoliko zanemarjali višje ravni povezovanja med Slovenijo in Slovenci zunaj meja. Preveč je bilo kulture in irhastih hlač in alpskih poskočnic. Posledice so predvsem na lestvici vrednot in v upadanju funkcionalnosti in pomena slovenskega jezika. Mislim, da koroški Slovenci imamo dovolj kulturnega naboja, da v svojem obličju prepoznamo pozitivne prvine, ki so nas vedno spet opogumljale in osmišljale, da želimo kot Slovenci živeti v tej deželi. Trudimo se za dialog v državi in v deželi, ki je nenadomestljiva konstanta naše politične kulture. Dialog je v vsakem primeru najboljša alternativa k drugim, v večini primerov nasilnim reševanjem odprtih vprašanj. Dialog sam pa nudi in ustvarja možnosti za sodelovanje, v sodelovanju pa odkrivamo odpiranje do drugih. Sodelovanje in odpiranje v deželi, sodelovanje in odpiranje v odnosu do Slovenije in v odnosu do Evrope, to so parametri naše perspektive za premagovanje travmatičnih posledic iz zgodovine in za ohranitev in razvoj slovenskega jezika in kulture. Res je, da kultura etničnih manjšin že po svoji naravi izpostavljena nenehni nevarnosti asimilacije, kar se ostreje sooča z večinsko kulturo svojega okolja. Vendar ne glede na to, strmenje po etični oziroma nacionalni homogenosti lahko ustvarja totalitarne miselne tendence. Pred to nevarnostjo tudi etnične manjšine niso imune, predvsem tedaj ne, ko se zoperstavljajo idejnemu in duhovnemu pluralizmu z argumenti, da si te etnične manjšine zaradi številčne majhnosti ne morejo privoščiti. Nasilnost do splošnih človeških vrednot in človeških pravic nima prostora ne znotraj ne zunaj etničnih manjšin. Če se zavedamo, da je multikulturnost etično in ne zgolj etnično vprašanje, se zavedamo zmotnosti o avtomatični multikulturnosti etničnih manjšin v Evropi.

 

Spoštovanje človekovih pravic je postala osrednja izhodiščna postavka sleherne demokracije. Jan Figel evropski komisar za kulturo in izobraževanje pravi, da je prav zaradi potrebno medkulturni dialog pripeljati na lokalno raven kjer je najbolj nujen. Nujen zaradi tega, ker najkrajša pot do sebe vodi preko drugega. Če drugega ne sprejemamo, sama podoba naše kulture ni dovolj močna, to pravi slovenski filozof Edvard Kovač in s to mislijo se povsem strinjam. In to je po mojem tudi v bistvu srž problema, ki zaznamuje tudi v bistvu vprašanje asimilacije in integracije Slovencev v Avstriji. Eno je odklanjanje nacionalizma, drugo pa je soočanje z njim. Na avstrijskem koroškem je ideologija nemškega nacionalizma močno zasidrana tudi zaradi izrazite politične podpore. Prav zaradi tega pa postaja soočanje z nemškim nacionalizmom bistveni del demokratične politične kulture. Novost dialoga, nekaterih predstavnikov koroških Slovencev, z nekaterimi komponenti z nemškega nacionalnega okolja je samo v tem, da sta se dva politična nasprotnika usedla za skupno mizo, skušala drug drugega poslušati in si pri tem priznala, da živimo v pluralnem prostoru, kjer imajo vse razlike enako dostojanstvo in pravico do razvoja. To je brez dvoma napredek, ki omogoča medsebojno sprejemanje in nadomešča že vnaprejšnje odklanjanje, ki vsak politični, kulturni ali zgodovinski premik doživlja kot grožnjo. V tem dialogu pa ima kultura možno aktivne vloge. Če zna govorjenje o medsebojni strpnosti preseči s posluhom za lokalne, regionalne, etnične in druge identitete manjših prostorov in jih postaviti v medkulturni dialog širših evropskih povezav. Pravzaprav je to naloga, ki prihaja od spodaj, od neposredno prizadetih, od nas samih. To je pravzaprav tudi dilema kulture, med domačimi in tujim, dilema, ki je zlahka rešljiva. Namesto brezplodnim debatam o tem, kje je bil kdo med vojno, pod kakšno zastavo je bil vzgojen, kakšne so njegove verske navade, je bolje, da se posvetimo lastnemu razširjanju obzorja, izobraževanju in strokovnemu usposabljanju ter uveljavljanju večinski avstrijski in evropski družbi.