Železnice – metanje peska v oči ali denarja skozi okno?

Komentarji | 26.01.2010, 09:01

Država je s proračunoma za leti 2010 in 2011 za železniško infrastrukturo močno povečala številke. Predvidenih je 589 milijonov evrov, od tega bo 132 milijonov evrov prišlo iz evropskih sredstev. S tem želi država pospešiti gradnjo železniške infrastrukture in nadomestiti zaostanek iz zadnjih let.

Za Slovenijo je po prepričanju ministra za promet ključna in prednostna naloga, da načrtovani potek petega prometnega koridorja, ter presečišče z desetim koridorjem ostaneta nespremenjena. Z enakim zanosom minister napoveduje tudi prestrukturiranje železniškega sektorja in preoblikovanje Slovenskih železnic, ki so ta hip v zelo težkem položaju.

S tem želi država zagotoviti in povečati konkurenčnost železniškega sektorja, doseči večjo tržno naravnanost Slovenskih železnic, zagotoviti učinkovito in transparentno vzdrževanje javne železniške infrastrukture, zagotoviti učinkovit javni železniški potniški promet ter reorganizirati tovorni promet. V prihodnjih letih bomo tako priča reformi evropskega železniškega sistema. Lansko krizno leto je pripomoglo k temu, da se je tovorni promet zmanjšal na raven iz leta 2001. Prevoz se je zmanjšal za 27 odstotkov. Za Evropske države je značilno, da imajo železniške sisteme različno organizirane, prevladujejo pa trije načini povezav med operaterji in infrastrukturo: integrirana, delno ločena in povsem ločena. O organizaciji članice Evropske unije odločajo samostojno. Tako strankam lahko omogočijo najboljšo storitev, infrastruktura in operativna pa morata biti ločena, tako da imajo do tirov vsi operaterji enakovreden dostop.

Kako pa je pri nas? Glavni problem predstavlja odsotnost pripravljenih projektov. Tudi če bi denar že imeli, se gradnja povezav na razvojnih oseh ne more pričeti, ker so postopki umeščanja v prostor zelo dolgi. Ta problem naj bi reševali z novim zakonom. Vse pa se vendarle odvija prepočasi in upravičeno obstaja bojazen pred uresničitvijo informacij, ki govorijo o tem, da lahko peti evropski železniški koridor obide Slovenijo. Dejstvo namreč je, da Slovenija zaostaja, uhajanje petega koridorja pa je le eden od številnih problemov, v slovenskem železniškem sistemu. Evropa nam očita neuresničevanje evropske infrastrukturne zakonodaje, predvsem je neprimerna umestitev javne železniške infrastrukture. Ta je bila že ločena od Slovenskih železnic, najprej sta jo upravljala direkcija, nato pa agencija, vendar se je v času prejšnje vlade upravljanje spet vrnilo na Slovenske železnice. Država sedaj napoveduje dosledno uresničevanje evropskih navodil za ureditev železniškega sistema. Prvi korak je sanacija Slovenskih železnic, nato pa bosta sledila reorganizacija celotnega sistema in strateško povezovanje.

Prvi korak je vlada že začela uresničevati, ko je 10 odstotkov zaposlenih v Slovenskih železnicah poslala na začasno čakanje, kar bomo pravzaprav financirali davkoplačevalci. Vprašanje je, kako bodo kljub tolikšnemu številu zaposlenih na čakanje Slovenske železnice lahko nemoteno delovale. Tako so delavcem jasno dali vedeti, da jih pravzaprav ne potrebujejo več. Še bolj pa so vprašljiva merila izbora, kdo od zaposlenih bo na črni listi za odhod na čakanje. Menda je čutiti močan sindikalni vpliv. V sindikatu železničarjev in sindikatu strojevodij je bila namreč v zadnjih štirih letih, ko so na novo zaposlili 2000 ljudi praksa, da so zahtevali včlanitev v njihove vrste. Po podatkih odbora čakanje ni doletelo nikogar, ki se je zaposlil v tem obdobju. Ali je pošiljanje na čakanje le prehodna rešitev pred dokončno sanacijo in preoblikovanjem celotnega železniškega sistema, ki kratkoročno prispeva k zmanjšanju negativnih poslovnih izidov, pa bo znano že kmalu. Kot vse kaže, je moč sindikatov prevelika, poleg tega pa bodo zdaj, ko se avtocestni križ končuje in se denar preusmerja na železnice, apetiti še večji. Slutiti je, da marsikomu sploh ni mar za nadaljnji razvoj in si raje prizadevajo, da zadeve ostanejo na tej točki, saj nekaterim posameznikom zagotavljajo izjemne zaslužke. Učinkovitost Slovenskih železnic je bila in ostaja porazna, poleg tega pa je pošiljanje na čakanje potekalo hitro in brez jasnih meril, saj je med začasno odstranjenimi prav gotovo tudi nekaj intelektualcev in sposobnih ljudi, ki pa so bili kot kaže preveč moteči. Vendar se za učinkovitost na Slovenskih železnicah ne ženejo preveč, saj država pravzaprav kupuje socialni mir. Železnicam bo priznala terjatev v višini 38 milijonov evrov, »čakajoči« delavci pa bodo imeli zagotovljen dohodek. S tem se je družba kratkoročna izognila stečaju.

Za zgrešene poteze po ustaljeni praksi verjetno ne bo odgovarjal nihče. Direktorji – vsak s svojo vizijo - se menjavajo, sindikalisti pa ostajajo in si krepijo svoj vpliv. Vlada pa na vas glas opravičuje nenehno vmešavanje v vodenje Železnic z jasnim ciljem saniranja in moderniziranja. Sedaj napovedujejo celo ustanovitev usmerjevalnega odbora, najem strokovnjakov, izvedbo raznih študij. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da bomo vse to plačevali davkoplačevalci. Prava strategija sploh še ni zastavljena, o načrtih za uspeh še ni konkretnejših informacij, denar pa kar odteka. Strah o negotovi prihodnosti ostaja. Glavni akterji pri reševanju Slovenskih železnic si vsaj navidezno izredno prizadevajo stvari priti do na, nihče pa si ne upa glasno razmišljati in dejansko tudi ukrepati v smeri korenitih sprememb. Pošiljanje delavcev na čakanje to prav gotovo ni, vsaj kar zadeva finančne posledice na širšo družbo. Vprašanje je torej, koliko je takšen način reševanja sistema železnic smiseln kako dolgo bomo še mirno spremljali in si zatiskali oči pred umazanimi igricami peščice ljudi.