Vzgoja
Komentar tedna | 15.01.2010, 14:56
„Namesto vzgoje je moderno proučevati wellness – celostna skrb za fizično in duševno zdravje in dobro počutje posameznika; kurikul – celovit program izobraževalne dejavnosti, ki vključuje konkretna napotila učiteljem ter postopke, s katerimi je mogoče optimalno uresničiti natančno določene učne cilje (znanje, spretnosti in sposobnosti) in postopke za preverjanje doseženih učinkov,“ je v tokratne komentarju tedna izpostavila članica komisije pravičnost in mir pri SŠK dr. Angelca Žerovnik. Prepričana je, da „ko se govori o vzgoji mladih je več negativne kritike, kot pozitivnih spodbud.“
Priča smo nenavadnemu družbenemu in osebnemu odnosu do vzgoje; od zanikanja, do indiferentnega odnosa pa do spreminjanja pojmovanja vzgoje in nadomeščanja z drugimi izrazi. Vrivajo se vprašanja in trditve: »Vzgajati, le zakaj?«, »Vzgoja je diktatura nad osebno svobodo!«, »Da, izobraževati, ne vzgajati!«, »Vzgojni načrt v šolskem sistemu je največja neumnost!« Namesto vzgoje je moderno proučevati wellness – celostna skrb za fizično in duševno zdravje in dobro počutje posameznika; kurikul – celovit program izobraževalne dejavnosti, ki vključuje konkretna napotila učiteljem ter postopke, s katerimi je mogoče optimalno uresničiti natančno določene učne cilje (znanje, spretnosti in sposobnosti) in postopke za preverjanje doseženih učinkov. Kurikul ni vnesen le v šole, temveč tudi v vrtce.
Ko se govori o vzgoji mladih je več negativne kritike, kot pozitivnih spodbud. Kopičijo se knjige o vzgoji rastlin, živali, umika pa se vzgoja človeka. Definicija družine (na zakonodajni ravni) dobiva groteskno podobo. Poslušamo pritožbe nad »nevzgojeno mladino«, razočaranje nad družinsko vzgojo, kritiko institucionalne vzgoje. Nehote se človeku utrne misel iz Svetega pisma, Knjiga pregovorov, ki lepo opiše nesmiselnosti v vzgojnem ravnanju: »Tudi norost vabi na gostijo« (PRG, 9/13). Starševstvo izgublja svojo vlogo, v šolstvu je poudarjena (popolna) prednost izobraževanju. Pa vendar se ob problemih otrok starši sprašujejo: »Kaj smo naredili narobe, da…« Tudi učitelji in vzgojitelji izražajo svojo nemoč nad otroki in mladino.
Kaj je vzgoja?
Vzgoja zajema vse vplive odraslih na otroke oz. mladostnike in sicer nenamerne (funkcionalna vzgoja), to je posnemanje vedenjskih vzorcev iz socialnega okolja in soljudi ter namerne (intencionalna vzgoja), to je uporaba vzgojnih ukrepov in sredstev v vzgojnih ustanovah. Moč družinska vzgoje je nujna, saj družinska vzgoja ustvarja in ohranja naravne notranje, telesne, duševne in duhovne vezi med člani družine; otrok se pripravlja za spoprijem s širšim družbenim okoljem. Institucionalna vzgoja ( vrtci, šole, domovi, internati) podpira družinsko vzgojo, na družbena hotenja pa se odziva z načrtovanimi programi, s posebnimi metodami in sredstvi. Z vzgojo kot sistemom znanstveno in metodološko urejenih spoznanj, trditev, domnev pa se ukvarja teorija vzgoje. Upravičeno se lahko vprašamo, ali to poslanstvo ustrezno opravljajo znanost, ustanove, družina, širša družba z mediji?
Ni vrednot
Skupna vsem je ugotovitev, da manjkajo vrednote (na širšem narodnem in mednarodnem območju). Vendar, kaj drugega so vrednote in hierarhija vrednot, kot rezultat vzgoje. Pravičnost, odgovornost, poštenje, spoštovanje, ljubezen, odpuščanje in še bi lahko naštevali česa nam primanjkuje oz. kar je potrebno, da je prisotno, da ima življenje vrednost. Iz masovnih medijev (napisana in slišana beseda) sicer vsak dan lahko slišimo priporočila: da je potrebno, pridobivati nova znanja in spoznanja, znati se pravilno odločati, stalno skrbeti za svojo čustveno inteligenco, osebno rasti, biti telesno aktivni, se zdravo prehranjevati, se znati spočiti, najti svoj smisel, poslanstvo, biti omikani, sprejemati in izvajati v praksi lepo vedenje, biti odgovorni zase in za druge. Slediti tem navodilom, pa ni samo po sebi umevno. Pri tem potrebujemo pomoč, usmerjanje, vzgojo staršev, vzgojiteljev, učiteljev, podporo širše družbe. Pa ne v smeri permisivne vzgoje, ki dopušča skoraj vse in temelji na otrokovih hotenjih in potrebah, ki se jim starši in vzgojitelji le prilagajajo. Tudi ne v smeri avtoritativne vzgoje, ki nosi v svojem sporočilu predvsem discipliniranje, nadzorovanje in brezpogojno poslušnost. Danes ti dve skrajni obliki nista učinkoviti.
Pri odločitvi za vzgojo je danes potreben pogum in modrost.
Pomagati človeku, da bo zmogel kvalitetno živeti realnost življenja, je modrost. Pomeni tudi pravo mero, da prisluhnemo človeku, njegovi osebnosti, ga vodimo k spoznanju in sprejemanju temeljnih vrednot, torej da pomagamo pri razvijanju, telesnih, duševnih in moralnih sposobnosti. Ni vseeno kakšno je oblikovanje človeka kot intelektualnega bitja v izobraževanju, v kritičnem pridobivanju družbenih vrednot in norm ter samostojnem urejanju življenja v družbi in poklicu. Znati vzgajati, to je znanje, je dar, milost, najpomembnejše poslanstvo človeštva.
Tudi umetnost spregovori o vzgoji
V minulih prazničnih dneh sem prebrala v koledarju Irene Matek z naslovom »Pripovedi obrazov nekega drugačnega sveta« tele besede Petre Kos: »Obrazi sveta, ki govorijo o vrednotah«. »O vrednotah, za katere smo pripravljeni narediti vse. Tvegati, se predati, celo ubijati, se žrtvovati. So čustva, ki ustvarjajo, gradijo in rušijo. Ustvarile so čudesa in lepote sveta. Ko nas notranji glas vedno znova kliče v svet, iščemo obraze. Hrepenečega, ljubeznivega in preprostega nasmeha v nikakor ne preprostem svetu. Vedno znova jih želimo ujeti v objektiv. Jih stisniti in imeti samo zase. Za čas, ko bomo ponovno iskali izgubljeni del sebe v ropotarnici navideznih vrednot. Samo za en dan, za dan uresničenih sanj«. A ti hrepeneči, ljubeznivi, smehljajoči izrazi obraza ne bodo le za en dan, ostali bodo večni, če bodo podarjeni.
