Ljubljanski nadškof dr. Anton Stres | (foto: ARO)
Umeščen novi ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres
Slovenija | 24.01.2010, 16:58
"Skrb za slogo in enotnost je prva naloga tiste službe v Cerkvi, ki jo ponazarja podoba pastirja in je posebej v ospredju škofovske službe. Ko torej danes nastopam služenje Božjemu ljudstvu v ljubljanski nadškofiji, vas vse vabim k sodelovanju, k razvejanim in iznajdljivim pastoralnim pobudam, ki naj potekajo v enotnosti sodelovanja, v slogi in medsebojni pomoči,“ je pri umestitvi za 35. rezidencialnega škofa ljubljanske nadškofije poudaril nadškof Anton Stres.
V ljubljanski stolnici svetega Nikolaja so slovesno umestili umestitev novega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stres. V to službo ga je po prebrani papeževi buli o imenovanju umestil apostolski nuncij msgr. dr. Santos Abril y Castelló, ki je ob tem, ko mu je predal pastoral dejal: „Sprejmi palico, znamenje pastirske službe, in skrbi za celotno čredo, v kateri te je Sveti Duh postavil, da kot škof vodiš Božjo Cerkev.“
Cerkev je živ organizem
Novi ljubljanski nadškof je v svojem nagovoru dejal, da se nam je Jezus v današnjem evangeliju predstavil kot popoln Odrešenik, popoln osvoboditelj. „To je njegov življenjski program, za katerega je živel, umrl in vstal od mrtvih. To je tudi program Cerkve, ki to odrešenje oznanja, zanj pričuje z dejavno ljubeznijo in vanj vključuje vse svoje člane. To je edini in pravi smisel njenega obstoja, delovanja in poslanstva. Prav je, da to poudarim danes, ko sprejemam odgovornost za Cerkev na območju ljubljanske nadškofije. Cerkve se ni treba bati, kakor se ni treba bati Jezusa Kristusa, kot je rad poudarjal papež Janez Pavel II.,“ je prepričan nadškof dr. Stres, ki poudarja, da je „Cerkev je živ organizem, je kakor telo, ki za svoje delovanje potrebuje različne funkcije, različne vloge. To je njeno bogastvo, bogastvo, ki prihaja od Svetega Duha, od Boga in deluje v edinosti in slogi. “
V nadaljevanju prve pridige kot ljubljanski nadškof metropolit je dr. Stres povedal, da mora biti Cerkev prostor ustvarjalnosti, „ustvarjalnosti, ki prihaja iz darovanjske in požrtvovalne ljubezni in dajanja samega sebe, ki se nikoli ne zadovolji z doseženim, ampak hoče vedno več, vedno bolje. To je sad in znamenje navzočnosti Svetega Duha, ki ga danes prosimo, naj močno zaveje tudi nad Cerkvijo v naši domovini, da bi nas vse prevzela misel in hrepenenje: naredimo še več, vedno več za Božje kraljestvo med nami.“
Nimamo pravice obupavati
Nadškof Stres je dejal, da skrb za slogo in enotnost prvi nalogi tiste službe v Cerkvi, ki jo ponazarja podoba pastirja in je posebej v ospredju škofovske službe. „Ko torej danes nastopam služenje Božjemu ljudstvu v ljubljanski nadškofiji, vas vse vabim k sodelovanju, k razvejanim in iznajdljivim pastoralnim pobudam, ki naj potekajo v enotnosti sodelovanja, v slogi in medsebojni pomoči." Ob koncu svoje pridige pa je ljubljanski nadškof metropolit, ki je tudi predsednik Slovenske škofovske konference še izpostavil, da "naša prizadevanja niso zgolj naša, saj smo samo Božji sodelavci, zato nimamo pravice obupavati ali dvomiti v naše poslanstvo, ampak moramo z dejavnim zaupanjem v Boga dati Bogu možnost, da po nas nadaljuje svoje delo odrešenja. Zato smo tukaj. Potrebujemo samo dvoje: zaupanje in gorečnost, vero in smelo dejavnost, molitev in delo, da bomo lahko tudi mi verodostojno oznanjali – kot je rečeno v evangeliju – ubogim blagovest, jetnikom prostost, slepim, da spregledajo, zatiranim svobodo in vsem »leto«, se pravi čas, dobo »Gospodove milosti«.
Bula o imenovanju nadškofa Stresa - slovenski prevod
Dano v Rimu, pri Sv. Petru, dne osemindvajsetega meseca novembra, v Gospodovem letu dva tisoč devetem, v petem letu našega papeževanja.
Benedikt XVI., papež
Francesco Bruno, ap. prot.
Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita
msgr. dr. Antona Stresa pri sv. maši ob umestitvi
Dogodek v Nazaretu, o katerem smo slišali v evangeliju, opisuje Jezusa na začetku njegovega javnega delovanja, ko na osnovi svetopisemskega besedila Stare zaveze predstavi svoj program, program svojega poslanstva, svojega delovanja. Starozavezno napoved o Odrešeniku, ki bo izpeljal ljudi iz vsakovrstnih oblik zasužnjenosti, vklenjenosti, omejenosti in propadanja, je uporabil za napoved svojega delovanja in svojih ciljev. »Danes se je to pismo spolnilo,« je zaključil. V tem trenutku Jezus še nič ne govori o sredstvih, s katerimi bo to dosegel, in med njegovimi poslušalci gotovo ni nihče pomislil, da bi to lahko bila smrt na križu in vstajenje od mrtvih. Kajti po vsej verjetnosti nihče tudi ni pomislil na kaj drugega kakor na tisto, kar jih je najbolj težilo: in to je bilo, politična podrejenost rimskemu zavojevalcu, najrazličnejše oblike družbenih krivic in ne nazadnje podvrženost nesrečam, boleznim in smrti. Seveda, to je tisto, kar človeka najbolj pesti, najbolj neposredno to čutimo. Le da so korenine tega zla globlje, kakor navadno mislimo, tako globoke, da jih lahko izruje samo nekdo, ki je več kakor človek, ki je kakor Jezus Kristus, Sin Najvišjega in lahko zato utre ljudem pot v tisto popolno svobodo, za katero ne zadoščata znanost ali revolucija, ampak je treba obleči, kot pravi apostool Pavel, »novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice« (Ef 4,24).
Jezus se v današnjem evangeliju torej predstavi kot popoln Odrešenik, popoln osvoboditelj. To je njegov življenjski program, za katerega je živel, umrl in tudi vstal od mrtvih. To pa je tudi program Cerkve, ki to odrešenje oznanja, zanj pričuje z dejavno ljubeznijo in vanj vključuje vse svoje člane. To je edini in pravi smisel njenega obstoja, delovanja in poslanstva. Prav je, da to poudarim danes, ko sprejemam odgovornost za Cerkev na območju ljubljanske nadškofije. Cerkve se ni treba bati, kakor se ni treba bati Jezusa Kristusa, kot je rad poudarjal papež Janez Pavel II. Kako bi se človek smel bati ali zakaj bi se človek moral bati svojega Odrešenika in tistega, ki to odrešenje oznanja, obljublja in vanj vključuje?
V drugem berilu, ki smo mu prisluhnili, pa apostol Pavel na zelo zgovoren in lahko razumljiv način razlaga, kako naj poteka to poslanstvo Cerkve, kako naj člani Cerkve delujejo, da bodo lažje kos svoji nalogi, ki pa jih v vsakem primeru vedno presega. Kar nam želi apostol Pavel položiti na srce in kar bi tudi jaz danes rad storil, se da povzeti z eno besedo: z besedo sodelovanje, sodelovanje kot delovanje v različnosti in hkrati edinosti. Cerkev je živ organizem, je kakor telo, ki za svoje delovanje potrebuje različne funkcije, različne vloge. To je njeno bogastvo, bogastvo, ki prihaja od Svetega Duha, od Boga samega, kajti Bog je stvarnik in zato odrešenik.
Med vsemi bitji v vesolju je samo človek v tem pogledu podoben Bogu: tudi človek je edini sposoben narediti nekaj novega, je ustvarjalec in zato tudi kulturno bitje. Ustvarjen je – kot nas uči Sveto pismo – po Božji podobi in sličnosti, torej kot ustvarjalec. Cerkev zato je in mora biti prostor ustvarjalnosti, in predvsem tiste ustvarjalnosti, ki prihaja iz darovanjske in požrtvovalne ljubezni, iz dajanja samega sebe, ki se nikoli ne zadovolji z doseženim, ampak hoče vedno več, ker se hoče dati vedno bolje, vedno za lepše stvari. To je sad in znamenje navzočnosti Svetega Duha, in danes vsi skupaj prosimo, naj ta Duh, Duh božje moči in ustrarjalnosti močno zaveje tudi nad Cerkvijo v naši domovini, da bi nas vse prevzela misel in hrepenenje: naredimo še več, vedno več za Božje kraljestvo med nami.
Apostol Pavel, ki je močni veter Svetega Duha doživljal v svojih krščanskih skupnostih, je zelo jasno vedel, da pristne pobude Svetega Duha lahko ostanejo samo tiste in se izkažejo le tiste le tedaj , če gradijo skupnost ter krepijo edinost in enotnost in slogo. Kakor je človek zdrav in živ samo, dokler je različnost telesnih funkcij usklajena, dokler enotnost obvladuje različnost, tako je tudi z našimi skupnostmi: z družinsko, z narodom, z državo in seveda tudi s Cerkvijo. Kajti Bog sam je Sveta Trojica, kar pomeni enotnost v različnosti. Enotnost v različnosti je sicer naporna, a je mogoča, če je dovolj ljubezni, nesebične predanosti in medsebojnega spoštovanja.
Skrb za tako slogo in enotnost je prva ali pa vsaj med prvimi nalogami tiste službe v Cerkvi, ki jo ponazarja podoba pastirja in je še posebej v ospredju škofovske službe. Ko torej danes nastopam služenje Božjemu ljudstvu v ljubljanski nadškofiji, vas vse vabim k sodelovanju, k razvejanim in iznajdljivim pastoralnim pobudam, ki pa naj potekajo v enotnosti sodelovanja, v slogi in medsebojni pomoči.
Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji, danes ne moremo na široko razmišljali o vseh nalogah, ki so pred nami, če hočemo biti zvesti poslanstvu, ki ga imamo kot oznanjevalci in prinašalci Jezusovega odrešenja. Nenazadnje smo to pravzaprav že storili na naši sinodi, kot imenujemo naš pastoralni cerkveni zbor. Rad bi le, da bi si naše poslanstvo vzeli k srcu in da bi nas zato prevzelo veselje, ponos, pogum in zaupanje ob zavesti, da smo pridruženi poslanstvu Jezusa Kristusa in njegove Cerkve za osvobojenje in odrešenje sveta in vsakega človeka.
Naša prizadevanja niso zgolj naša, saj smo Božji sodelavci, zato pa nimamo pravice obupavati ali dvomiti v naše poslanstvo, ampak moramo z dejavnim zaupanjem v Boga, če smem tako reči, dati Bogu možnost, da po nas nadaljuje svoje delo odrešenja. Zato smo tukaj. Potrebujemo pravzaprav samo dvoje: zaupanje in gorečnost, vero in smelo dejavnost, molitev in delo, Ora et Labora, to je načelo na katerem je zgrajena evropska kultura. S temi dvemi držami bomo lahko tudi mi verodostojno oznanjali – kot je rečeno v evangeliju – ubogim blagovest, jetnikom prostost, slepim, da spregledajo, zatiranim svobodo in vsem »leto«, se pravi dobo, čas »Gospodove milosti, Gospodove ljubezni«. Amen.
msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit
