Praznik Gospodovega razglašenja

Cerkev na Slovenskem 05. 01. 2010, 12:01

Šestega januarja v Katoliški Cerkvi obhajamo praznik Gospodovega razglašenja ali praznik svetih treh kraljev. Silvester Čuk je v knjigi Svetnik za vsak dan, ki je izšla pri založbi Ognjišče med drugim zapisal, da so „modri Otroka, h kateremu jih je pripeljala nenavadna zvezda, priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki.“

Praznujemo sveti dan, ki je poveličan s tremi čudeži: danes je modre zvezda pripeljala k jaslicam, danes se je na svatbi voda spremenila v vino, danes se je Kristus dal Janezu krstiti, da bi nas odrešil.« Tako pravi odpev k hvalospevu Moja duša v drugih večernicah molitvenega bogoslužja današnjega praznika Gospodovega razglašenja. Grško ime zanj je epifania, pomeni pa razodetje Kristusovega mesijanskega veličastva. Modri so Otroka, h kateremu jih je pripeljala nenavadna zvezda, priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Ob čudežu spremenitve vode v vino na svatbi v Kani Galilejski, poroča evangelist Janez, je Jezus »začel delati znamenja in razodel svoje veličastvo«. Pri Jezusovem krstu v reki Jordanu pa ga je nebeški Oče sam razglasil za svojega Sina.

Vzhodne krščanske Cerkve praznujejo 6. januarja praznik bogojavljenja Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa kot enega največjih praznikov že od najstarejše dobe. Posvečen je Jezusovemu krstu v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo. Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so evangeljsko oznanilo sprejeli iz Rima, pa se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje Razglašenje Gospodovo, ampak praznik Svetih treh kraljev. Izraza »razglašenje« in »trije kralji« si nista nasprotna, temveč se med seboj dopolnjujeta. Modri, o katerih piše na začetku drugega poglavja svojega evangelija sveti Matej, so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«: v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje.

Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so Detetu darovali tri darove zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku zato je ljudska domišljija dala vsak dar v roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Ali pa naj bi bili sveti trije kralji simbolično predstavljali pogane betlehemski pastirji so namreč zastopali Jude - Gašper naj bi bil predstavnik semitov, Melhior jafetidov, Boltežar pa hamitov, zato so začeli upodabljati Melhiorja kot Evropca, Gašperja kot Azijca, Boltežarja pa kot Etiopca - črnca... Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas. Po njej upodabljajo umetniki svete tri kralje na slikah in kipih in v jaslicah: eden je starec, drugi je mož, tretji je črnec...« Domnevne ostanke svetih treh kraljev so hranili v stolnici v Kölnu ob Renu, kamor se je zgrinjalo veliko romarjev. Tudi pobožni Slovenci s Kranjskega, iz Štajerske in Koroške so radi romali v "Kelmorajn".

Na današnji praznik godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Boltežar (Bolte, Boltež), Gašper in Melhior (Miha). Imenoslovec Janez Keber pravi, da so vsa ta tri imena na Slovenskem zelo redka.