Kje je naša elita? Legitimiteta in medijska podpora - 2. del - #video

Politika | 21.06.2025, 10:46 Uredništvo Radia Ognjišče Alen Salihović

V »Pogovoru o« so gostje, publicistka Alenka Puhar, pravnik dr. Andrej Fink in akademik, umetnik in filozof dr. Jožef Muhovič razmišljali tudi o legitimnosti elite in tudi o medijski podpori, ki jo ima.

»Bom prostodušno povedala, da ne vem, ali se je nova elita, ki se je po letu 1945 povzpela na oblast, sploh kdaj resno vprašala o svoji legitimnosti in odgovornosti,« je kritično izpostavila publicistka Alenka Puhar. Po njenem mnenju ni sledu o tem, da bi se pripadniki te elite kdaj v globini duše spraševali, kaj je prav, kaj dobro in česa ni bilo mogoče opravičiti. »Verjeli so sami sebi. Tolikokrat so ponavljali, da so na pravi strani zgodovine, da so si začeli verjeti. Celo do te mere, da so imeli za opravičljivo vse, tudi poboje.«

Verjeli so sami sebi. Tolikokrat so ponavljali, da so na pravi strani zgodovine, da so si začeli verjeti

Kot primer je navedla nedavno izjavo nekdanjega predsednika Milana Kučana, da so bili partizani »na pravi strani zgodovine«, kar naj bi po njegovih besedah potrdili tudi zavezniki. Vendar je, po Puharjevi, ta trditev prekrita s »črno luknjo«. Sodelovanje z zahodnimi zavezniki naj bi bilo zgolj formalno, medtem ko je dejanska naravnanost revolucionarnih sil že takrat videla v Zahodu »sovražnika prihodnje socialistične ureditve«. »Ljudje so bili kaznovani zaradi simpatiziranja z Angleži, ker so brali zahodne časopise. Ta hladna vojna ni prišla šele po vojni – začela se je že med vojno.« Spraševanje o intelektualni poštenosti takšnih izjav odpira večplastno vprašanje, pravi: »Ali so tisti, ki so odločali, kadarkoli razmišljali, kaj delajo narodu? Kaj prikrivajo in retuširajo še danes?«

Na vprašanje, kaj se je zgodilo po letu 1990, ko je Slovenija stopila na samostojno pot, prof. dr. Andrej Fink opozori, da kljub političnemu prelomu ni prišlo do zamenjave elit. »Vodstvo se je zamenjalo le delno, elita pa je v veliki meri ostala ista. Preživela je in se nato znova utrdila – s starimi idejami in starimi metodami.« Fink razlikuje med vodstvom in elito: elita je tista, ki služi dobremu. Če je vodstvo brez duhovne in moralne zasidranosti, ne moremo govoriti o eliti v pravem pomenu. »Tranzicija, ki se je leta 1991 začela, še traja. Dobili smo novo elito, tudi politično, a ta še ni v celoti oblikovana in dorečena. Še ni jasno, kakšna bo in čemu bo služila.«

Vodstvo se je zamenjalo le delno, elita pa je v veliki meri ostala ista. Preživela je in se nato znova utrdila – s starimi idejami in starimi metodami.

Posebej pereče je vprašanje razmerja med politiko in kulturo. Akademik dr. Jožef Muhovič opozarja na nevarnost, da politika instrumentalizira umetnost – tako kot se je to dogajalo po drugi svetovni vojni, ko je umetnost postala orodje ideološke vzgoje. »Imenovali smo to 'instrumentalizacija umetnosti'. V tistih časih je šlo za agitprop. Danes pa se zdi, da politika znova vstopa v kulturo – le z bolj prefinjenimi metodami.«

Tranzicija, ki se je leta 1991 začela, še traja. Dobili smo novo elito, tudi politično, a ta še ni v celoti oblikovana in dorečena. 

Citira nemškega filozofa Harija Lehmana in njegovo tezo o »ideoloških strojih«. Danes, pravi Lehman, politika ne posreduje svojih idej neposredno, temveč jih »vceplja« skozi znanost, umetnost in izobraževanje – saj imajo te sfere avro objektivnosti in verodostojnosti. »Tako nastaja komunikacijska katastrofa, ko se znanost, umetnost in šolstvo ne ukvarjajo več z iskanjem resnice, ampak proizvajajo ideologijo.«

Ko govorimo o oblikovanju elit, ne moremo mimo medijske krajine. Alenka Puhar opozarja, da so slovenski mediji pogosto igrali odločilno vlogo pri rušenju oblasti in uveljavljanju določenih ideoloških elit. »Tudi kolesarsko gibanje proti vladi Janeza Janše ni bilo spontano – imelo je organizacijski štab, podporo določenih novinarskih in umetniških krogov ter vrhunsko propagandno zasnovo.«

Tako nastaja komunikacijska katastrofa, ko se znanost, umetnost in šolstvo ne ukvarjajo več z iskanjem resnice, ampak proizvajajo ideologijo.

Sodobna medijska krajina po njenem temelji na principih oglaševanja: iskriva, kratka gesla, emocionalni nagovori in psihološki triki, ki imajo moč prepričevanja. »Tako kot reklame za kokto ali cigarete pred desetletji. Učinek je podoben: ustvariti podobo uspeha, moči in resnice – ne glede na dejstva.«

Kritičen odnos do medijske realnosti je imel tudi George Orwell, ki je že ob začetku radijskega obdobja opozarjal na nevarnost, da množični mediji postanejo orodje manipulacije. In to opozorilo danes ostaja enako živo.

Tudi kolesarsko gibanje proti vladi Janeza Janše ni bilo spontano – imelo je organizacijski štab, podporo določenih novinarskih in umetniških krogov ter vrhunsko propagandno zasnovo.

Na koncu se prof. Fink vrne k temeljnemu vprašanju: Ali Slovenija danes potrebuje nekakšen »reset« – novo orientacijo, nov začetek? Njegov odgovor je jasen: »Seveda bi ga potrebovali. A vprašanje je, ali so današnje razmere temu sploh naklonjene.«