Pretresena je opazila, da to ni skupek celic, ampak deli telesa...

Oddaje 17. 12. 2025, 06:10 Marjana Debevec

Ločitev staršev, materino zatekanje v ezoteriko in spodbujanje zgodnje spolnosti v šoli, je Patricijo Sandoval pripeljalo do treh splavov. Zaposlila se je celo na kliniki za splave. Do takrat je namreč verjela, da je otrok v maternici le skupek celic. Prelomnica zanjo je bila, ko je morala pregledati ostanke po opravljenem splavu in je zagledala popolnoma oblikovano rokico s prstki in prstnim odtisom. Najbolj pa jo je pretreslo, ko je zagledala njegov obraz. Njeno pretresljivo zgodbo, ki jo je podelila na srečanjih v Sloveniji sredi septembra, smo objavili v oddaji Srečanja.

Učili so nas eksperimentirati z našo spolnostjo

Patricia Sandoval se je rodila v Kaliforniji, kamor sta se starša preselila iz Mehike. Starša nista bila cerkveno poročena in tako ni bila deležna verske vzgoje. Pri dvanajstih letih se je v šoli udeležila tečaja o spolnosti. Takole se spominja: »Ko sem se usedla za svojo klop, sem na mizi zagledala ogromno kondomov in banano. Oseba, ki je izvajala splave, je povedala, da je v ZDA zelo veliko neželenih nosečnosti, zato nas bodo naučili, kako se zaščititi. Tečaj je bil zelo perverzen. Pri dvanajstih sem bila prvič žrtev industrije splava. Učili so nas o samozadovoljevanju, spodbujali so nas k temu, naj začnemo eksperimentirati s spolnostjo. Industrija splava namreč nastavi past že majhnim otrokom, duhovni sovražnik napada najmlajše.«

Učili so jih tudi, da je otrok v materinem telesu le skupek celic in da imajo pravico opravljati s svojim telesom, kakor želijo. »Deklicam so tisti dan še rekli: Če boste imele splav, ne bomo staršem tega nikoli povedali. Ko sem tisti dan šla iz šole, stara 12 let, sem bila zagovornica splava. Mislila sem, da je spolnost ljubezen. Nisem vedela, da je prava ljubezen tista, ki čaka, se žrtvuje ter pomeni poroko.«

Eden, dva, trije splavi

Njena mama se je vedno bolj ukvarjala z ezoteriko vse do tega, da se je odločila, da ne bo več skrbela za družino in jih je zapustila. Patricia si je od takrat naprej želela samo še, da bi obogatela in zaslovela.

Pri devetnajstih letih je prvič zanosila. Fant se je otroka razveselil, prijateljice pa so jo prepričale, da je opravila splav. Fantu je to zamolčala in je rekla, da je šlo za spontani splav.

»Oba sva začela trpeti za post-abortivnim sindromom, saj splavijo tudi moški in tudi oni trpijo za enakimi simptomi. Oba sva bila depresivna, sama sem bila jezna ali pa sem ves čas jokala, imela sem čustvene motnje. Imela sva nočne more, ko sem v javnosti videla otroka, sem dobila panični napad, iz te travme sem si nenehno pulila lase.«

V nekaj mesecih je kljub zaščiti zanosila še dvakrat in obakrat tudi splavila. Tretjič je šel fant z njo in ob tem zelo trpel. Kmalu zatem sta se razšla.

Ni našla skupka celin, ampak dele otrokovega telesa

Preselila se je v drugo mesto in se kljub temu, da imela izobrazbe za medicinsko sestro, zaposlila na kliniki Planned Parenthood, kjer opravljajo splave. Vodja klinike jo je poučil, kako mlada dekleta prepričajo, da si ne premislijo in da naredijo splav.

»Povedala jim boš, da si sama naredila tri splave in da je vse v redu. Nikoli ne boš uporabljala besed: otrok, oče, mati, on, ona, in celo ne besede fetus, ker otroku daje človeško dostojanstvo.«

Tisto sredo je odšla v pisarno in vodja ji je rekla, da bom asistirala zdravniku, ki opravlja splav. Jaz V ambulanto je pripeljala prvo petnajstletnico. Noseča je bila tri mesece.

»Polegla sem jo na kirurško mizo. Zdravnik me je poklical iz sobe in mi zabičal: 'Nikoli ne smeš živi duši povedati o tem, kar boš videla za temi vrati. Materam ne boš nikoli povedala, da njihove otroke vržemo v smeti.

Tudi očetom, ki čakajo v čakalnici, tega ne boš nikoli povedala. Vsak splav lahko traja samo pet minut, saj je čas denar,' je še dejal zdravnik.

Dekle je kričalo in krililo z rokami, vendar je zdravnik poseg nadaljeval. Patricia je morala biti njegove oče in potem pregledati, če je celotno otrokovo telo posesal iz maternice.

»Odpeljali so me v skrito sobo v zadnjem delu klinike. Sodelavka mi je rekla: 'Zapri in zakleni vrata! Če bo namreč to dekle slučajno šlo na WC in videlo, kaj je v tej vreči, nas lahko toži.'

V tej sobi je bila velika steklena posoda, v katero sem izpraznila vsebino vreče. Globoko v sebi sem verjela, da bom zagledala skupek celic, tkivo. Sodelavka je vzela pinceto in na moje presenečenje dvignila roko z malo dlanjo in majhnimi prstki.

Rekla mi je, da morava najti pet pomembnih delov telesa, da bi zdravniku potrdili, da je bil splav uspešen. Na tej mali rokici sem najprej opazila prstni odtis tega otroka. V sebi sem začela kričati: Pristni odtisi nas označujejo kot neponovljiva človeška bitja in nam dajejo identiteto.

Sodelavka je nato našla drugi, tretji in četrti del telesa, to so bile noge in stopala, peti del telesa pa mi je strl srce – proti svetlobi je držala otrokovo glavo. Nikoli ne bom pozabila obraza tega otroka. Imel je popolnoma oblikovane oči, nos in ušesa, njegova usta pa so bila na široko odprta, ker je kričal in jokal, a je bil brez glasu.«

Ostanke otroka je poleg petdesetih drugih v tistem dnevu odvrgla v smeti.

Droge, brezdomstvo

Patriciaje pretresena po treh tednih zapustila to delo in zapadla v odvisnost od kokaina in heroina. Tri leta je živela kot brezdomka.

»Nekega dne sem se pogledala v ogledalo. Bila sem brez las, od vseh mamil sem bila okostnjak, nikjer nobene mišice več. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem v svojih očeh videla smrt. Rekla sem si, da sem resnično živi mrtvec in da ni več upanja za moje življenje.«

Jezus te ima rad!

Zgodilo se je, da že pet dni ni jedla, obležala je na pločniku na cesti. »In ko sem kot otrok začela jokati, sem prvič v življenju začutila Božjo navzočnost, Očeta, ki z usmiljenjem gleda na mojo dušo. Tedaj sem se spomnila, kako sem mu kot otrok pošiljala balone z ljubeznivimi sporočilci in da sem pozabila nanj.

Zato sem se spet ozrla proti nebu in zavpila Bogu Očetu: Ne poznam te, vendar vem, da obstajaš. Uničila sem svoje življenje. Dal si mi lepo družino in lepo otroštvo, jaz pa sem uničila sebe in rada bi te prosila za odpuščanje.

Še v tisti minuti je ven iz neke restavracije pritekla mlada Američanka, natakarica, me pogledala v oči, se nasmehnila in rekla: Jezus te ima rad, videla sem te jokati in sem molila zate. Bog mi je spregovoril in rekel mi je, naj ti povem, da tudi če te zapustijo starši, te on ne bo nikoli in ti vse odpušča.«

Dekle se je imenovalo Bonnie in pomagalo ji je, da se je kljub sramu, ki ga je čutila, vrnila k očetu. Medtem jo je poiskala tudi mati, ki se je že spreobrnila v katoliško vero. Tri leta je zanjo na kolenih molila pred Najsvetejšim.

Hodila je k spovedi, vendar sama sebi ni mogla odpustiti zaradi splavov, ki jih je naredila. Odrešitev je našla na duhovnih vajah Rahelin vinograd.

Mama, mi smo v Božji slavi!

»V petek, ko sem prišla tja, sem se počutila kot morilka. V soboto zvečer, ko sem zaprla oči v molitvi, pa mi je Bog podaril dar – videla sem svoje tri splavljene otroke – hčerko Marianno, sina Emmanuela in mojo malo deklico Rosie – in prvo, kar so zaklicali, je bilo 'Mama' – jaz nisem vedela, da sem mati – nato pa so rekli: Tako te imamo radi, zdaj smo v Božji slavi.

V svojem srcu sem nato zaslišala Kristusov glas, ki je dejal: Hčerka moja, ali vidiš, kateri obleki nosita tvoji deklici? Tvoja mati Devica Marija ju je oblekla, za to, da boš videla, kako sta lepi. Tvoj sin pa je oblečen po tvojem okusu, Marija ve, kakšen je ta, saj je tudi njega ona oblekla. Rekel mi je tudi, da je deklicama v lase dala trak in da jima ona počeše lase. Vedi, hčerka moja, da je vsak nerojeni otrok, vsak otrok v nebesih, pod plaščem Božje Matere.«

Tisti dan si je obljubila, da bo branila življenje z vsem svojim srcem in dušo. In to počne še danes. Po več letih, ko je že skoraj obupala, je spoznala moža in dobila tudi dve hčerki. V slovenščini je izšla njena knjiga Preustvarjena.