Iztok Mrak | (foto: Osebni arhiv)
Iztok Mrak: Vrednote, ki so danes v ospredju, so izredno plehke
Via positiva Nataša Ličen
Ko se sprejmemo, je to predpogoj za dosego ciljev. Invalidnost me v doseganju svojih ciljev ne sme ovirati. Ko takšno misel izreče nekdo, ki se vse življenje sooča z veliko večjimi izzivi kot večina, lahko, v spoštljivosti do njegove poti, tudi na svojo pogledamo drugače. Nič ni samoumevno.
Februarja obeležujemo svetovni dan bolnikov, tudi dan redkih bolezni konec meseca in vmes svetovni dan socialne pravičnosti. Vse od rojstva se z redko boleznijo sooča tudi Iztok Mrak, ki pravi, da smo danes že veliko bolj zrela družba, družba enakih možnosti, kot smo bili še ne dolgo nazaj. Med ljudmi je zaznati veliko socialnega čuta, tudi do invalidov. Seveda pa je še veliko prostora, da bi bili invalidi lahko še bolj prisotni v družbi kot aktivni državljani. Kako in na kakšen način lahko pomagam nekomu, ki se v tej družbi ne znajde. Smo tudi njegov glasnik v odnosu do različnih organizacij.
Iztok Mrak je diplomirani socialnega delavca, predsednika Socialne zbornice Slovenije, vključen tudi v Društvo distrofikov Slovenije.
»V prvih letih otroštva se nisem kaj dosti zavedal svoje »drugačnosti«, v smislu, da sem za karkoli prikrajšan. To zavedanje je prišlo pozneje, v mladosti, ko se vsi veliko bolj zavemo svoje lastne identitete in se začnejo med vrstniki ustvarjati večje razlike, tudi primerjave, kaj zmoremo in kaj ne, kdo ima več in boljše. Počasi sem takrat začel spoznavati, da pa morda res nisem povsem enak drugim.«
»V zgodnjih najstniških letih je seveda bila rahla kriza identitete, vendar sem skozi opazovanje okolice, družbe, tudi sebe in konec koncev skozi izobraževanje, dojel, da z mano ni prav nič narobe in da, če želim v življenju kaj doseči, se moram sprejeti takšnega kot sem. Z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in slabostmi, kot jih ima vsak človek. Vsekakor pa ne sme biti nikakršna ovira ali da bi se celo »sekiral ali omalovaževal – morda je ta beseda bolj primerna, ker nikoli nisem mogel samostojno hoditi ali početi stvari, ki so jih lahko moji sovrstnikov in ostali ljudje, s katerimi sem prihajal v stik.«
Vedel sem, da če me bo kaj rešilo v življenju - zato da bom lahko uspešen, da bom lahko konkuriral, da bom lahko imel dovolj znanja o življenju in na splošno, je to, da se je treba šolati. Ker zaradi svoje invalidnosti fizičnih del ne zmorem, sem vedel, da moram razvijati možgane, ker si bom lahko služil kruh le s svojim znanjem.
»Hitro sem razčistil s tem, zelo hitro. Tudi pozneje se nisem kaj dosti obremenjeval glede tega. Očitno je proces socializacije naredil svoje, tudi podpora družine, ki me v ničemer ni prikrajšala ali mi dala vedeti, da sem drugačen ali da bi se jim smilil ali da bi me pomilovali. To nikoli; ravno to je tisto, vzor v družini in pozneje, tudi ob stikih z drugimi starejšimi odraslimi, vedno dovolj prijetnih izkušenj. Morda tudi zato, ker sem sam oddajal pozitivno energijo in nisem dopustil manevrskega prostora, da bi me negativizem dotolkel. Ko sprejmeš lastno invalidnost, kot del sebe, je to osnovni predpogoj, da lahko dosežeš določene cilje.«
»Družbene vrednote so se spremenile, vrednote družin so se spremenile. Temu botruje več razlogov. Veliko bolj je danes poudarjeno, koliko imamo in da imamo čim več, kot kakovost življenja znotraj družine, medsebojno razumevanje, podpora in da si znamo prisluhniti. Ves čas je borba za uspešnost. Kapital nas je zasvojil.«
Družbene vrednote, ki so danes v ospredju, so izredno plehke. Mladostniki zato velikokrat ne vidijo smisla v življenju, ker vidijo, čutijo in se zavedajo, da niso najboljši, oni pa hočejo biti. Ni treba, da smo najboljši, vrhunski. Bodimo (samo) dobri, v tem kar smo, kar znamo in v tem, kar zmoremo. Ne rabimo se primerjati z nekom, ki ima lahko drugačna ozadja in mu morda zato lažje uspeva.
Prava pot je tista, ki spodbuja in uči, da so vrednote - spoštovanje, razumevanje, širjenje ljubezni – tisto, kar šteje. Tega se bistveno premalo zavedamo in tovrstne vrednote bi morali tudi v medijskem svetu bolj spodbujati, pa jih ne. Vse preveč je konkurenčnosti, kdo bo koga, kdo je boljši, kdo je slabši in to nas, tako posameznike kot družbo, zelo slabi, tudi v medsebojnih odnosih.«
