Zakon, ki bi vodil v pasivno prisilo k samomoru

Novice | 10.01.2025, 12:34 Marjana Debevec

Ko se enkrat uzakoni samomor na zahtevo, se družba počasi začne navajati na takšen način smrti, je za naš radio nov predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja komentiral moralni teolog Gabriel Kavčič. Opozoril je tudi, da takšen zakon bistveno spremeni odnos med bolnikom in zdravnikom.

Snovalci zakona po besedah dr. Gabriela Kavčiča z novo potezo poskušajo zavajati javnost, ko trdijo, da v novem predlogu ni več evtanazije, ki pa je, kot so vztrajno ponavljali v kampanji pred referendumom, ni bilo niti v prejšnjem predlogu zakona. Je pa res, da naj bi zdaj smrtonosno učinkovino bolnik zaužil sam, brez pomoči zdravstvenega osebja.

Kljub temu Kavčič opozarja, da gre za izjemno škodljiv predlog, ki bo spremenil temelje naše družbe.

»Počasi bo uvajal pasivno prisilo k samomoru, ki ni merljiva, je pa očitna. Pacient sam čuti obveznost, da se, če grdo povem, spoka s tega sveta,« je poudaril Kavčič in dodal: »Na vsak način hočejo govorjenje o samomoru čim bolj normalizirati in ga vtkati v genetski zapis našega zdravstvenega sistema.«

Ob tem je moralni teolog dr. Gabriel Kavčič opozoril tudi na hiranje slovenskega zdravstva, krhanje naših medosebnih odnosov in trpljenje ljudi zaradi osamljenosti. Starejši in bolni se pogosto čutijo odrinjene ter v breme svojcem in sistemu. Kljub prizadevanjem nekaterih, je paliativna oskrba pri nas še vedno zelo omejena.

Obenem pa zamira vera. »Če je družba večinsko sekulazirirana, ljudje potem živijo brez zadnjega upanja, da se življenje še nadaljuje, so takšni zakonski predlogi logični.«

Vse to bi se s prejetjem omenjenega predloga zakona še poslabšalo, je še prepričan dr. Gabriel Kavčič. 

Celotnenu pogovoru prisluhnite v našem avdio arhivu

OBJAVLJAMO CELOTEN POGOVOR Z DR. GABRIELOM KAVČIČEM

V tem tednu nas je pretresel nov predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga pripravile stranke koalicije in združenje Srebrna nit. Po njihovih zagotovilih naj bi vseboval zdaj več varovalk. Smrtonosno učinkovino naj bi si po novem bolnik vbrizgal sam, seveda pa mu bo moral predpisati zdravnik. Torej, kakšne so še spremembe zakona od prvotne različice?

Nekoliko sem skeptičen do trditve, da je koalicija kakorkoli sodelovala pri tem zakonu, kot ste omenili, zaradi tega, ker je zakon, kakršen je zdaj, ta novi predlog praktično identičen. To je zakon, ki je sedaj objavljen na spletni strani Srebrne niti oziroma pripadajoče spletne strani, ki je posebej posvečena temu vprašanju.

Torej, predvsem poudarjajo to, da je sedaj evtanazija izločena iz tega zakona, kar je seveda navadno sleparstvo in pa sprenevedanje.

Jaz sem sedel v mnogih studijih v času kampanje pred referendumom. Takrat so zagovorniki, ki se sedaj širokoustijo glede izločitve evtanazije zakona, vztrajno zagovarjali tezo, da evtanazije sploh ni v zakonu.

Zdaj pa so zamenjali PR oziroma komunikacijsko strategijo, tako da zakon na ta način poskušajo spraviti skozi. Gre v bistvu za medijsko bombico, dobro premišljeno strategijo, ki jo bodo sedaj uporabljali. Drugače pa bo največja sprememba verjetno to, da ni možnosti, da zdravstveni delavec delavka obrizga smrtonosno tekočino.

Neke zadeve pa in najbolj pomembne zadeve pa seveda ostajajo, denimo izločanje zdravnikov, ki uveljavljajo ugovor vesti iz vsega postopka, kar pomeni, da ne bo nikakršne kontrole, da bo celotna komisija sestavljena tako, da bodo zadeve tekoče tekle naprej itd.

Tako da praktično kakšnih večjih popravkov ni, razen tega, s čimer se sedaj kitijo in so še nekaj mesecev nazaj zagovarjali tezo, da tega sploh ni v zakonu.

Torej, kot ste omenili, zdravstveni delavec tega smrtonosnega strupa bolniku ne bo vbrizgal, ampak si ga bo bolnik vbrizgal sam, bo pa zdravnik vendarle moral predpisati to učinkovino. Kako torej to vpliva na odnos med bolnikom in zdravnikom?

Ne moremo se izogniti pri takih zakonih nekaj vrst sodelovanju med zdravnikom in pacientom. Po eni strani, čisto sekularno gledano, je na nek način prav tako, zaradi tega, ker bi sicer res liberalizirali to področje. Se pravi da bi obstajala vsaj neka kontrola, če bi že sprejeli tak zakon.

Sicer je pa treba biti pozorni, na to, da tak zakon na področju vprašanja odnosa pacient in zdravnik na prvi pogled zgleda povsem prijazen, ker možnost jemanja življenja predstavlja navidezno urejen način ob spoštovanju vseh možnih principov, ki veljajo v zdravstvu.

Jaz pa se ne bom naveličal opozarjati, da gre za izjemno škodljiv predlog, ki bo spremenil temelje naše družbe in počasi uvajal tako imenovano pasivno prisilo k samomoru, ki ni merljiva je pa očitna.

Pacient sam čuti obveznost, da se, če grdo povem, spoka z tega sveta. Na vsak način hočejo govorjenje o samomoru čim bolj normalizirati in ga vtkati v genetski zapis našega zdravstvenega sistema in tudi med osnovne naloge zdravnikov, tistih, ki ne bodo uveljavljali ugovor vesti.

In potem bomo počasi v najslabšem scenariju prišli do tega, da bodo, tako kot na področju splava, čudaški tisti zdravniki, ki bodo uveljavljali v govor vesti.

Tako da bomo se tukaj uvaja čisto nova paradigma, kjer bo, če bo šlo tako naprej in potem s popravki zakona, ki v vseh državah sledijo in z napredovanjem, z normalizacijo v družbi, ko se družba navadi na to idejo, verjetno prišli do tja, ker bodo pač naši zdravniki imeli med osnovnimi nalogami tudi te naloge.

Pacient bo to vedel, to pa potem dodatno prispevalo k tako imenovani pasivni prisili k samomoru, ker bo pacient v času svoje bolezni, ranljivosti, vedel, vedela, da obstaja tudi ta možnost in da bi 'razbremenil', 'razbremenila' svoje bližnje in zdravstveni sistem čez enostavno odide.

Torej bi se lahko čutili bolniki pod pritiskom končati svoje življenje, kot ste rekli, da ne bodo več v breme ali zaradi finančnih težav in podobno, kot se že dogaja. Kaj kažejo primeri držav, kjer se uzakoni navidez zelo restriktiven zakon kot pri nas o končanju življenja na zahtevo?

Praksa po svetu je zelo različna. Velikokrat smo to že razlagali, predvsem sta tukaj recimo za nas zanimivi Kanada in pa Nizozemska.

Rezultati so običajno taki: prvič, da se zakonodajo lahko hitro širi, to se vidi na Nizozemskem. To se zgodi ali preko sodniških odločitev, pritožb pacientov in potem sodniških odločitev ali pa se te zadeve širijo preko dejanj zakonodajalca. To se dogaja zaradi tega, ker se družba navaja na to idejo. Počasi postaja to nekaj normalnega.

Potem vidimo, da je evtanazija postane bolj sprejemljiva in tukaj opozarjam, da je razlika med samomorom s pomočjo in na točno na to so se sedaj obesili pri novem zakonu, ker bodo sedaj ljudi prepričevali, da gre izključno za samoodločitev, kar je sicer načeloma res, je pa tudi res, da se družba na tak način navaja na to idejo in čez nekaj let je evtanazija tudi nekaj sprejemljivega.

Statistično gledano gre v recimo v Kanadi v teh primerih za 4,7 odstotkov smrti letno, kar je visok odstotek. Od leta 2016 je ta odstotek strmo rasel, v letu 2024 je sicer nekoliko upadel, ampak se približuje petim odstotkom, kar je pa enako odstotkom na Nizozemskem.

Potem je treba tudi reči, da samomor s pomočjo zelo hitro, v nekaj letih lahko postane manjši del te zgodbe kot evtanazija.

Se pravi, da uvajamo samomor s pomočjo, na koncu se znajdemo s prevladujočo evtanazijo v družbi, kar je nekaj drugega. Pomeni namreč, da zdravnik povzroči smrt pacienta.

In pa še nekaj bi rekel, kar je zelo pomembno pri celotni tej temi: statistike so zelo slabo dosegljive iz očitnih razlogov. Nihče namreč ne želi, da se o tem preveč razpravlja.

Tako da se je treba zelo, zelo potruditi, da sploh prideš do teh statistik, ker se zadeva nekako umakne z oči javnosti. Ko se nekaj umakne z oči in kontrole javnosti, pa vemo, kakšni so lahko potem na daljni scenariji.

Dr. Kavčič, malo ste že nakazali, pa vendarle kakšne spremembe prinese v družbo, ko je enkrat dovoljena samo usmrtitev ali pa potem usmrtitev človeka?

Moramo reči enkrat Bobu Bob. Naše zdravstvo hira in nazaduje. Naši odnosi se v povprečju krhajo. Družinske vezi se raztapljajo. Ljudje ostajajo sami in trpijo zaradi osamljenosti.
Smo družba, v kateri se starejši in bolni že tako ali tako čutijo odrinjene in v breme svojim bližnjem in sistemu.

To sam vidim recimo, ko grem obhajati bolnike na prvi petek, koliko ljudi mi reče in vedno znova jih tolažim in vedno znova prijazno spodbujam v drug način razmišljanja, ko pravijo: Vem, da sem vam v breme, ko morate hoditi in me obiskovati.

Jaz pa jim odgovorim: Ne, ne, jaz kot duhovnik sem tukaj točno za vas in tako bi moralo biti v družinah, tako bi moralo biti na vasi, v širši družbi in tako naprej.

Potem naslednja zadeva, paliativna oskrba pri nas je praktično nedonošenček. Čeprav o njej veliko govorimo, je realno to, kar se vidi recimo tudi v komentarjih na spletnih portalih, ko ljudje pod novice o tem zakonu pišejo in pišejo, kako so imeli slabo izkušnjo zdravstvenim sistemom, ki ni sposoben vedno poskrbeti za umirajočega, predvsem pa trpečega starostnika ali bolnega človeka.

Najpomembnejše in bistveno pa je to, da zamira vera oziroma tisto, kar nam daje sol, bi rekel gospod Jezus, so v življenju. Torej, če je družba večinsko sekularizirana, ljudje potem živijo brez zadnjega upanja, kot temu pravimo, da se življenje še nadaljuje, so v bistvu to vrstni zakonski predlogi logični.

Ker če je tvoja vera ali pa tvoje prepričanje v tem, da zgniješ v zemlji ali pa pač v končaš krematoriju, potem je logično, da se bodo ljudje poskušali izogniti zadnjim mesecem ali letom, ki prinesejo tudi trpljenje.

Vse to so razlogi, da sicer lahko sprejmemo tak zakon, ampak pri tem tudi zanikamo katastrofalno družbeno stanje, ki bo vse to, kar sem povedal, še poslabšalo in nas zapeljalo bliže prepadu.

Se pravi, paliativna oskrba se ne bo krepila, ker se jih ne bo potrebno krepiti, naše odnose se bodo še naprej krhali, družinske vezi ne bomo rešili, ljudje bodo še bolj osamljeni in potem se zopet vračamo vedno v isti argument in to je pasivna prisila k samomoru.

V tem družbenem sistemu, kot sem ga opisal, je tak zakonski predlog katastrofa, ker nič ne govori v prid življenju, veliko pa govori v prid tega, da se bolnega človeka čim prej iznebimo oziroma končamo, če nam pač ni več všeč in če država ni sposobna poskrbeti na pameten način za naše zdravje in naše zadnje mesece leta.