Imamo državo, pa jo znamo oz. želimo upravljati v smer svobodne demokratične družbe?

Spoznanje več 02. 07. 2026, 07:33 Tanja Dominko

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je bil gost nekdanji ustavni sodnik prof. dr. dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA). Ob 35-letnici slovenske države je spregovoril o pomenu osamosvojitve, vprašanju uresničitve ustavne obljube izpred 35. let o Sloveniji kot svobodni demokratični družbi, o vlogi simbolov in žvižgih na nedavni državni proslavi, o dilemah učinkovitega pregona korupcije in reformi pravosodja, o Ustavnem sodišču in prvih potezah nove vlade.

Država kot pogoj svobodnega, človeka vrednega življenja

Dr. Jaklič je poudaril, da je sodobna država ustanovljena zato, da bi ljudem zagotavljala karseda svobodno in človeka vredno življenje.
»Brez države ni niti delujočega gospodarstva in s tem blaginje, niti temeljnih človekovih, političnih in socialnih pravic. Naloga države je, da državljankam in državljanom zagotavlja svobodno in človeka vredno življenje, in to na enakopraven način. Brez države niti svoboda niti človeka vredno življenje ne moreta biti uresničena, to pa je obenem tudi edini legitimni namen obstoja demokratične države«, je dejal.

Ob tem je opozoril, da pa obstoj države sam po sebi še ne zagotavlja demokracije. Po njegovih besedah je država nujen pogoj, ne pa tudi še zadosten. Da lahko govorimo o delujoči svobodni demokratični družbi, mora biti izpolnjenih še vrsta drugih nujnih predpogojev, med njimi pluralnost medijske krajine, vključno s pluralnostjo izobraževalnega sistema in visokega šolstva, neinstrumentalizirane institucije pregona, sojenja in nadzora ter civilne družbe, pluralnost na zalednem področju kapitala in kapitalskega upravljanja, odsotnost totalitarnih ostankov v sistemu države, vključno s totalitarno simboliko, ter torej odsotnost monopolov na vseh teh primeroma izpostavljenih področjih.

»Prav je, da smo ponosni, da imamo državo, ki je prvi predpogoj svobodne demokratične družbe. Toda ravno toliko je vse odvisno tudi od tega, kako z državo ravnamo, za kaj in kako točno jo uporabljamo. Celo še bolj perverzno je namreč, če državo imamo, z njo pa ravnamo nasprotno njenemu namenu, tako da onemogočamo svobodno demokratično družbo oziroma svobodno človeka vredno življenje, do katerega je enakopravno upravičen prav vsak od nas. Če državo imamo, njeno oblast pa se preko monopolov na ključnih področjih uporablja v korist interesov privilegiranih, potem država ne zagotavlja svojega edinega legitimnega cilja in ne upravičuje svojega obstoja. Lahko rečemo, da takrat krade življenje ''Drugega'' na račun neupravičenih privilegijev ''Privilegiranih'',« je dejal Jaklič.

Slovenija še ni svobodna demokratična družba

Jaklič je bil kritičen do prehitrega označevanja Slovenije kot delujoče demokracije.
»Dostikrat slišimo, kako je Slovenija zdaj po osamosvojitvi naenkrat demokratična država. To žal ne drži. Slovenija še ni svobodna demokratična družba. S prelomom pred 35 leti smo dosegli prvi pogoj: imamo svojo državo. Toda na vseh prej omenjenih za delujočo demokracijo ključnih področjih imamo zatečene monopole, ki so se gradili in utrjevali skozi desetletja prejšnjega totalitarnega režima. Brez razgradnje teh monopolov ni mogoče govoriti o delujoči svobodni demokratični družbi. V takem stanju niti volitve niso svobodne in enakopravne, niti njihov rezultat ni avtentičen. Obenem svobode in človeka vrednega življenja v takem stanju tudi ni mogoče uresničiti do največje možne mere, niti ju ni mogoče uresničiti na enakopraven način.«

Politiki, posebej tisti, ki obvladuje monopole in si z njimi zagotavlja privilegiran položaj, pa je v interesu državo prikazovati kot delujočo demokracijo. Ob tem je Jaklič opozoril na posledice prehitrega označevanja: »lažna kulisa demokratičnosti je rezultat interesa oblasti, ki se želi predstavljati kot legitimna tako pred svojimi državljani kot navzven. Slovenci se tu v nekem smislu obnašamo kot kuhane žabe. Bolj, ko nam nekdo samo govori, da živimo v demokraciji, bolj v to verjamemo in se o resničnosti manipulacije ne sprašujemo. Seveda pa ne vsi«.

Simboli niso samo simboli in žvižgi ne samo žvižgi

Velik del pogovora je bil namenjen praznovanju dneva državnosti in vprašanju simbolov. Jaklič je pojasnil, da se je svoj govor za dan državnosti nad Celjem odločil odpovedati, ker je želel sporočiti ljudem, da totalitarni simboli ne sodijo na uradno državno proslavo. O tem je ravno tudi pisal v nato ne prebranem govoru. »Simboli niso samo simboli. Predstavljajo tisto konkretno vizijo razvoja države, ki vzdržuje prej omenjene monopole oziroma ostanke prejšnjega totalitarnega režima, torej prav tiste prvine, ki preprečuje uresničitev ustavne obljube o Sloveniji kot svobodni demokratični družbi«, je poudaril.

Po njegovem mnenju je razlika med zasebnim izražanjem posameznika in uradnim ravnanjem države bistvena.

»Nekaj povsem drugega je seveda, če posameznik tak simbol uporablja v zasebni sferi, kot pa če so del uradne državne simbolike na državni proslavi. Država ima nalogo zagotavljati svobodno demokratično družbo kot najbolj vključujoč in enakopraven način sobivanja, kar ravno izključuje vsakršne totalitarne prvine, vključno s simbolnimi«.

Ne da bi se opredeljeval do primernosti/neprimernosti žvižgov na državni proslavi, je Jaklič opozoril, da je zanimivo, da je bila predsednica v svojem govoru deležna žvižgov prav takrat, ko je novo izvoljeno oblast opozorila, da naj se ne vmešava v neodvisnost institucij kot so javni mediji in civilna družba. »Tu mislim, da je ljudi podcenila. Vsi niso kuhane žabe in razločijo resnico od očitne neresnice. Zavedajo se, da je zatečeni monopol na področju medijev v resnici ravno ena od ključnih ovir razvoja svobodne demokratične družbe, in pri tako očitnih stvareh si ne pustijo biti objekt manipulacij.«

Osamosvojitev kot zgodovinski preskok

Na vprašanje, kako bi mladim razložil pomen osamosvojitve, je Jaklič dejal, da gre za enega največjih zgodovinskih dosežkov slovenskega naroda.
»Slovenski človek je več kot tisoč let vedel in čutil, kaj bi pomenilo živeti svobodno, to ima v sebi in to je zgodovinsko izpričano, a svoje države, ki bi to lahko zagotovila po Karantaniji dolgo ni zmogel doseči. Že ob naselitvi na tem prostoru so Slovenci bili organizirani v državno tvorbo in celo kazali vedenje o pomenu samovlade za svobodno, človeka vredno življenje. Toda pod tujim jarmom, ki je sledil (Bavarci, Franki, Avstrijska in Avstro-ogrska monarhija) tega kljub zavedanju ni bilo nikakor mogoče doseči. Po prvi svetovni vojni (po padcu monarhije), ko bi bilo to bolj mogoče, tudi ni uspelo, pa po drugi svetovni vojni prav tako ne, no, leta 1991 pa naposled vendarle je. Vidimo torej, kako ogromen korak naprej v zgodovini našega naroda je uspel ravno takrat. Po moji oceni zato objektivno ne drži, da je bilo Slovenijo lažje osamosvojiti kot jo bo sčasoma osvobajati, t.j. izpolniti tudi preostale predpogoje za uresničitev ustavne obljube o delujoči svobodni demokratični družbi. Tudi slednje bo težko in mukotrpno, če bo na kratki ali srednji rok sploh uspelo, a vzpostavitev svoje države, kar je prvi predpogoj svobodne demokratične družbe, je bil v resnici več kot tisočletni proces, v različnih obdobjih bolj in manj izrazit.«

Izkušnja z ustavnega sodišča

Dr. Jaklič je devet let deloval kot ustavni sodnik. Kot je povedal, ga je najbolj presenetilo, da tudi temeljni okvir svobodne demokratične družbe ni bil vedno samoumeven.»Ko je bil ta okvir prebit, sem pisal ločena mnenja. Skušal sem pokazati, zakaj neka odločitev ni bila več znotraj svobodne demokratične družbe.«

Posebej je omenil primer parlamentarnih preiskav o morebitnih zlorabah v pravosodju. Kot je dejal, ga je presenetilo stališče večine, da so takšne preiskave nezdružljive z demokracijo oziroma načelom delitve oblasti. »Primerjalna analiza je pokazala, da v drugih demokratičnih državah takšne parlamentarne preiskave obstajajo. Zame je bilo šokantno, da takšni argumenti in takšna očitna resnica nista štela, temveč je štel rezultat.«

Po njegovih besedah je dolžnost sodnika, da tudi v težkih primerih ostane pokončen. »Sodnik, ki sodi, nikoli ne sodi samo o tistem, o čemer presoja, ampak tudi o samem sebi.«

 

O pravosodju, monopolih in zaupanju

Jaklič meni, da pravosodje ni imuno pred kritiko monopolnih struktur. Opozoril je, da politika pri imenovanjih na najvišje položaje pogosto zasleduje svoje lastne interese namesto cilja uresničitve svobodne demokratične družbe.

»Politika se mora pri imenovanju na te institucije odreči ozkemu političnemu interesu. Pred očmi mora imeti prispevek k uresničenju svobodne demokratične družbe. Kandidatke in kandidati ne bi smeli biti javnosti neznani, ampak takšni, ki imajo javno izkazano zgodovino prizadevanja za uresničitev in varstvo svobodne demokratične družbe, tudi in predvsem takrat, ko je bilo postaviti se za ta vrednostni temelj najtežje. Zgolj takšni kandidati so dovolj pokončni, da bodo tudi na Ustavnem sodišču ta cilj lahko uspešno in neodvisno zasledovali«

Pojasnil je, da to predpostavlja tudi, da gre primarno za strokovnjake s področja ustavnega prava, ki v celoti poznajo vsebino tega vrednostnega ustavnega temelja in so zanj pripravljeni zastaviti tudi svoje kariere.

»V 35 letih bi lahko ustvarili več kot sto specialistov ustavnega prava, če bi jih iz razloga uresničevanja svobodne demokratične družbe sistematično pošiljali na najboljše univerze v tujino, kjer se ustavno pravo zares preučuje. Mi pa tega nismo naredili.«

Nova vlada in pričakovanja

Ob oblikovanju nove vlade Jaklič pričakuje »enako kot od vsake vlade - da bo delovala v smeri uresničevanja svobodne demokratične družbe.«
»Gotovo je prva naloga vlade povezana z vzpostavljanjem pogojev za učinkovito delovanje gospodarstva, s čemer je povezana blaginja. Če ni blaginje, tudi ne more biti temeljnih človekovih pravic in ostalih predpogojev svobodne demokratične družbe.«

A hkrati je dodal, da gospodarstvo samo ni dovolj. Potrebna je tudi razgradnja vseh prej primeroma omenjenih monopolov, ki onemogočajo uresničitev Slovenije kot delujoče svobodne demorkatične družbe.

Posebno področje je korupcija, ki je po Jakličevem mnenju v tesni zvezi prav z omenjenimi monopoli. »Korupcija ne pomeni samo, da gre denar v napačno smer. Pomeni tudi, da se svoboda posameznika ne uresničuje na enak način, to pa omogočajo ravno prej omenjani monopoli na ključnih področjih. To predstavlja nič manj kot krajo življenja Drugega in preusmeritev privilegijev v krog privilegirane peščice.«

O notranjem ministru in policiji

Na vprašanje o novem notranjem ministru Franciju Matozu je Jaklič dejal, da ga konkretno ime prav nič ne skrbi. »Bolj bi me skrbel nekdo, ki teh monopolov ne bi zaznaval. Nekdo, ki bi govoril, da je Slovenija demokratična država, problema sploh ne bi videl in ga zato tudi ne bi mogel rešiti. Odvetnik Matoz pa drobovje sistema nedvomno pozna podrobno in od blizu, bolje kot kdorkoli drug.«

Policija je po Jakličevem mnenju pomemben del širšega pravosodnega sistema, vendar sama ne more rešiti vseh težav. Podobno kot npr. tudi reforma zgolj institucij pregona (SKOK) korupcije ne more rešiti.

»Tudi če policija in tožilstvo delujeta odlično, še nismo dosegli bistva. Tukaj so še sodišča, ki o predlogih tožilstva šele odločajo. Če bi torej v resnici želeli reformo, bi ta morala zajeti predvsem tudi ta trši oreh - sodno vejo vse do vključno najvišje instance. Kdor tega v reformo ne bi vključil bodisi ne bi poznal podrobnosti področja oziroma problematike, ali pa ljudem ne bi nalival čistega vina.«

Brez razčiščene preteklosti ni poti naprej

Ob koncu pogovora je Jaklič spregovoril tudi o pomenu zgodovinskega spomina. Meni, da preteklosti ni niti prav niti mogoče pustiti za seboj.
»Brez preteklosti sploh ne moreš dovolj dobro vedeti, v katero smer in kako točno naprej. Ne gre samo za to, da priznamo napake in jih popravimo za nazaj, ampak tudi za to, da se iz napak preteklosti učimo za naprej. Da torej razumemo, da je to, kar delamo danes, del istega zgodovinskega procesa, ki ga v bodoče ni mogoče voditi na vse bolj očiščen način, ne da bi ob izgrajevanju vse boljše prihodnosti nenehno pogledovali obenem nazaj in naprej«.
Zato po njegovem mnenju npr. ni dovolj preprosto reči, da so tudi totalitarni simboli del zgodovine in zato del slovenske sedanjosti in prihodnosti.
»Res so del zgodovine, vendar zgolj zato še niso skladni s svobodno demokratično družbo, ki naj bi bila naša še bolj čista prihodnost. Družba mora pri sebi razčistiti, kam želi iti.«

Oddaja se je sklenila z mislijo, da je Slovenija v 35 letih dosegla ogromno, a da projekt svobodne demokratične družbe še ni niti dovolj uresničen niti dokončan. Po Jakličevem prepričanju je ključna naloga prihodnjih let in desetletij prav v tem: državo, ki smo jo dobili z osamosvojitvijo, vsebinsko napolniti s svobodo, pravno državo, pluralnostjo in človekovim dostojanstvom za vse.