Pričevanje mladega fanta | (foto: )
Česa pri katehezi ne razumemo?
Komentar tedna Milan Knep
Aprila lani je časopis Delo objavil članek z naslovom Ko ulomki izgubijo smisel. Ali ulomki sploh lahko izgubijo smisel? Očitno lahko. Tako meni Mateja Peršolja, učiteljica matematike in strokovna voditeljica BeGrejt Inštituta.
Na vprašanje kdaj in zakaj se to zgodi, odgovarja: Kaj je znanje računanja ulomkov v primerjavi s tem, ko učenci ne znajo sobivati, sodelovati ali reševati sporov? Kaj je znanje ulomkov v primerjavi s stiskami, s katerimi se mladi ukvarjajo doma ali s prijatelji – na primer, zaradi ločitve staršev, izključevanja med sošolkami ipd?
Nekega dne se je Peršoljeva zaradi konflikta med učenci znašla v precepu, ali naj nadaljuje z razlago snovi, ali pa naj uro prekine in z učenci razreši konflikt. Bila je torej pred dilemo: če izbere prvo in gre s snovjo naprej, je nihče ne bo poslušal. Če izbere drugo, tvega, da bo ura izgubljena, in bo lahko zaradi neuresničenega učnega načrta slišala očitek staršev, da njihovih otrok ni zadovoljivo naučila ulomkov; njo samo pa bo preveval nemir, da zaostaja s snovjo.
A tu se je prava stiska učiteljice matematike šele začela. Vprašala se je namreč, ali sploh zna voditi mediacijski pogovor v razredu, ali ima dovolj znanja, da učence podpre pri reševanju konfliktov? A se je hitro pomirila. Ugotovila je, da dela na šoli, kjer je v ospredju učenec in sledenje njegovemu tempu, kjer poučevanje ni le posredovanje znanja, ampak predvsem delo z ljudmi, kjer sme razmišljati na glas, in to brez strahu, da bo ocenjena kot slaba učiteljica, brez strahu, da bi ji znižali oceno in plačo. Vedela je, kaj je prioriteta in vizija šole; verjela je, da jo bo ravnateljica podprla. Vodstvo šole je učiteljem znalo prisluhniti in z njimi razmišljati, katera znanja potrebujejo, da bodo v razredu kos izzivom.
Ker so na šoli sledili učencem, so učenci čutili, da jim učitelji prisluhnejo, ker jim je mar zanje. Manj težav je bilo takrat, ko so učenci lahko izrazili, kar jih teži in skupaj iskali rešitve, ko so jim omogočili, da sodelujejo pri življenju šole. Skupaj so ustvarjali predstave, dogodke in tabore zunaj šole, večkrat tudi za ceno izgube kakšne ure matematike. Učiteljica v svojem prispevku posebej poudari, da njen pristop nikakor ne sodi v predalček permisivne vzgoje. Zaveda se namreč, da učenci na avtoriteto moči, ki jo ima učitelj, odgovorijo z močjo, s tihim bojkotom učiteljevih prizadevanj, z grobim ravnanje s šolsko opremo, z izživljanjem nad šibkejšimi ipd.
Preselimo se sedaj v župnijsko veroučno učilnico. Vsak duhovnik, katehet, vsaka katehistinja ali katehist stavi na tri temeljne katehetske prvine: na usposobljenost za katehetsko delo, ki si jo pridobi na Teološki fakulteti ali na Katehetsko-pastoralni šoli ter na ljubezen do veroučncev in na svojo gorečo osebno vero. Tisto, česar kateheti ne razumemo, je, da so katehetska usposobljenost, ljubezen do otrok in goreča osebna vera, sicer pogoj, da kdo sploh sme vstopiti v veroučno učilnico, niso pa za zadostni pogoj, da bo na osnovi teh treh prvin kdo zares dober katehet. Kaj kateheti kljub zadostnemu znanju o veri, kljub ljubezni do otok in trdini osebni veri, spregledamo?
Papež Frančišek bi nas spomnil, da prvo vprašanje za kateheta ni nobena od prej omenjenih treh prvin, marveč nekaj popolnoma drugega, in sicer, kje je duša otroka, ki pride k verouku. In zakaj naj bi bilo to treba vedeti, se je v imenu staršev in katehetov vprašal papež Frančišek?
Ker otrok ni prazna vreča, v katero naj bi vsipali znanje o veri; otrok ni objekt, ki bi ga morali imeti radi, otrok, v stanju, v kakršnem se pogosto nahaja, težko prenaša katehetovo versko gorečnost. Zavedati bi se morali: če ne najdemo poti do otrokove duše, do tega, kaj se v njej nahaja, ne bomo razumeli, zakaj otroka verouk ne zanima, zakaj se pri katehezi dolgočasi in je nemiren. Katehet bi se moral podobno kot učiteljica matematike vsakič znova vprašati: kakšen smisel ima njegovo podajanje zgodbe o Mojzezu in Samarijanki, če pa so otroci apatični, nezbrani in si med veroučno uro med seboj nagajajo. Kaj ostane od veroučne ure, če katehet poln iskrene ljubezni do otrok govori mimo njihovih ušes in duš, tako da mu na koncu ostane le malodušno zadoščenje, da je predvideno snov vsaj mukoma predelal.
Učiteljica matematike se je sredi učenja ulomkov, ko je videla, da so učenci z mislimi odsotni, ustavila, in jim omogočila, da so izrazili tisto, kar jih je tisto uro težilo in jim jemalo voljo in energijo, da bi sledili podajanju snovi.
Iz tega vidimo, da je za vsako uspešno pedagoško in katehetsko delo ob vseh omenjenih prvinah usodnega pomena možnost, da se otroci izrazijo o tem, kako jim je, kaj obremenjuje njihove duše spričo slabih družinskih razmer, ločitve staršev, medvrstniških konfliktov, občutka izključenosti, poniževanja ipd. Ko bi katehet ob vsem, za kar ve, da omogoča kvalitetno katehezo, odkril tudi to, kako pomembna prvina je možnost, da se otrok izrazi, bi se kot učiteljica matematike znašel pred vprašanjem, ali zna otrokom učinkovito in diskretno omogočiti, da se izrazijo o stanju svoje duše, ker bodo sicer svojo realnost prikrivali, olepševali in se zatekali v laž. Učiteljica matematike je skromno priznala, da te tako pomembne prvine ne obvlada, a ima ravnateljico, ki si ji upa to priznati, da skupaj raziskujejo, kako priti do te prezrte pedagoške veščine. Moje vprašanje je, ali smo v Cerkvi na Slovenskem že odkrili, da smo spregledali pomen odrivanja otrokove duše.
