Vsi bi radi živeli dolgo in umrli zdravi, a zakaj že?

Naš pogled | 11.02.2025, 14:30 s. Meta Potočnik

V človeka je položena želja po življenju, po možnosti dolgem življenju. In seveda želja po zdravju, za katerega radi rečemo, da je naše največje bogastvo. Za starozavezne pisce je to znamenje božjega blagoslova, bolezen pa prekletstvo. Radi bi živeli dolgo in tako rekoč umrli zdravi. Priznam, v svojem življenju še nisem bila resno bolna, zato ne morem reči, da razumem bolnike. Prisegam na zdravo prehrano, domačo kuhinjo in viham nos nad procesirano hrano.

Ne predstavljam si življenja brez kolesarjenja, hribolazenja ali hitre hoje po bližnjih gozdnih poteh. Ko me malce težji prehlad položi v posteljo, sem prav nesrečna, ker se sama sebi zdim tako zelo nekoristna in v breme drugih. Kot da gre življenje mimo mene, ne, še huje je, ko se zavem, da gre življenje tudi brez mene naprej, in me pušča zadaj. A ob tem se zavedam, da moja drža izraža nekaj današnje družbene miselnosti: »Bolnik in ostarela oseba nista koristna, zato sta nadloga za zdrave in učinkovite, ki ustvarjajo dobiček.«

V času prehlada ali okužbe dihal upati v ozdravljenje ni prav nič svetniško, saj vem, da bo prišlo po nekaj dneh počitka ali pa bo k temu pomagala doza antibiotika.

A kaj in kako naj upa tisti, ki je resno ali neozdravljivo bolan, kronično bolan, ostarel in onemogel v postelji dve leti ali deset let? Je njegova bolezen prekletstvo ali blagoslov?

Na tem mestu papež Frančišek v letošnjem pismu za Svetovni dan bolnikov ne sadi rožic: »Kako naj ostanemo močni, ko se nas v telesu dotaknejo težke bolezni, ki nas onesposobijo in morda zahtevajo zdravljenje, katerih stroški presegajo naše gmotne možnosti? Kako naj bomo takšni, ko poleg našega trpljenja vidimo trpljenje tistega, ki nas ima rad in se kljub temu, da nam je blizu, čuti nemočnega, da bi nam pomagal?«

V vseh teh okoliščinah čutimo potrebo po podpori, ki je večja od nas: potrebujemo Božjo pomoč, pomoč njegove milosti, njegove ljubeče previdnosti, tiste moči, ki je dar njegovega Duha.

Takšna je bila mala vidkinja iz Lurda, sveta Bernardka, ki je dolga leta trpela za astmo, tuberkulozo kosti in pljuč. Brez bergel ni mogla prečkati niti samostanske sobe.

Malo pred smrtjo jo je obiskal novinar in jo vprašal: "Je težko, sestra, ker ste bolni?" Odgovorila je: "Bog ve, da mi je težko! Celo življenje sem želela poučevati otroke, zdaj pa se moram skrivati pred njimi, da jih ne bi okužila s tuberkulozo. Celo življenje sem želela negovati bolnike, zdaj pa moram eno bolniško sestro odtrgati od bolnikov, da skrbi zame. Celo življenje sem želela potovati po svetu in ljudi vabiti, naj skupaj z menoj hvalijo Boga, zdaj pa ne morem prečkati niti sobe." Nato je dodala: "Ampak vem, da je to Božja volja. Zato sem najsrečnejše bitje na svetu. Z nikomer na svetu ne bi zamenjala te svoje usode, ampak se Bogu za vse zahvaljujem." Novinar je nato zapisal: "V njenem trpljenju se je zdelo, kot da se je Nebo spustilo na zemljo."

Svete Bernardke njeno upanje ni osramotilo ali pustilo na cedilu brez tolažbe, saj je doživela božjo bližino prav v bolezni kot srečanje, dar in podelitev. Odkrila je Boga kot neomajno skalo, na katero se je lahko zasidrala. To doživetje jo je kljub žrtvi naredilo močnejše, ker se bolj zavedala, da ni sama. Postala je glasnica upanja v času stiske vse do današnjih dni.

O tem nam pričuje tudi usmiljenka s. Metka Tušar, ki bo v sobotni katehezi za naš radio spregovorila o svojem »gospodu limfomu na možganih«. Bolezen jo je preobrazila in danes lahko deli svojo izkušnjo in druge bogati. Kot zapiše papež: »Kolikokrat se ob postelji nekega bolnika naučimo upati! Kolikokrat se v bližini tistega, ki trpi, naučimo verovati! Kolikokrat sklonjeni k tistemu, ki je v stiski, odkrijemo ljubezen! Doumemo, da smo vsi skupaj drug za drugega »angeli« upanja, Božji glasniki: bolniki, zdravniki, medicinske sestre, družinski člani, prijatelji, duhovniki, redovniki in redovnice. In sicer tam, kjer smo: v družinah, v ambulantah, v domovih za nego, v bolnišnicah in na klinikah.«

Ob vsem povedanem vedno bolj odkrivam, da bolnike in onemogle potrebujemo mi, ki smo še zdravi in pri močeh. Da prebudimo v sebi sposobnost vživeti se v drugega, ga začutiti in mu biti blizu. Od te bližine živijo tako duše kakor telesa. Za nas so bolniki tukaj, da se spreobrnemo in se vrnemo »v srednji vek« v odličnem pomenu besede. Takrat so bile namreč bolnišnice, ki so jih gradili, enako lepe in velike kot cerkve. To je odražalo njihovo vero, da v bolnišnicah negujejo bolnega Kristusa, tako kot v tabernakljih katedral hranijo evharističnega Kristusa. Ko smo z bolniki, padajo okovi napuha, samozadostnosti in nenasitna želja po vsem, kar ceni današnji svet, saj v njih srečamo Jezusa.

Današnji Svetovni dan bolnikov naj bo močna spodbuda, da obiščemo kakšnega bolnika, ki smo ga že dolgo želeli obiskati ali si na seznam opravil napišemo redno obiskovanje starejše osebe, ki nima veliko obiskov ali živi sama. Ali pa pojdimo enkrat tedensko v bližnji dom ostarelih. Že na recepciji boste vedno našli stanovalce, ki se bodo radi pogovarjali. Sprehodite se po sobah in zmanjkalo vam bo časa za vse, ki se vas bodo razveselili. Kot pravi papež, se na takšnih krajih bogatimo in postajamo angeli upanja ter gradimo prihodnost, kateri bomo na starost in v času bolezni deležni spoštovanja in pozorne nege.

Smisel našega življenja torej ni zdravje, temveč ljubezen, ki se daruje. Kot pravi apostol Peter »ljubezen pokrije množico grehov«, in to je najboljša oblika pokore in prejem odpustka, ki je nam, grešnikom, je podarjen v jubilejnem letu.

Smisel našega življenja je romanje k Očetu v nebeško domovino, kjer ne bo več ne bolezni ne smrti. Tja usmerjajmo naš pogled upanja, tja vrzimo sidro vere, in živimo v ljubezni tukaj in sedaj. To želim sebi in vam.