Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih sistemov

Komentar tedna | 22.08.2025, 14:28 dr. Janez Juhant

23. avgust opominja, četudi ga nasledniki revolucionarjev ne priznavajo. A politiki ne smejo teptati ustavnopravnih temeljev in so dolžni spoštovati načela človeškega dostojanstva in pravičnosti. Če jih ne, jim je treba na volitvah odvzeti oblast.

Komunizem, ki je pustil opustošenje v srcih, kulturi in civilizaciji, je kot fašizem in nacizem zločinski režim. Žrtve med in povojnih pomorov so enako žrtve kot žrtve Srebrenice, Ukrajine, Gaze ali drugod.

Diktatorji se hočejo znebiti nasprotnikov, mar ne, vi »ponosni nasledniki«, ki s prevaro in lažjo stiskate ljudi? 
Sprenevedanje ob zahtevi EU in drugih demokratov, da se dostojno pokoplje mrtve domobrance in Rome ter svojcem in ostalim prizadetim omogoči enakopravnost v javnosti in politiki, ne more trajati v nedogled.

Slovenija je demokratična država in ne plen privilegiranih elit. Kje je, spoštovani obe predsednici in premier, ob zavzetosti za begunce vaš čut za domače ljudi, posebej svojce žrtev, ki ne morejo pokopati svojih najdražjih?

Za politike še bolj velja spoštovanje človekovega dostojanstva in njegovih pravic, sicer vam bodo iz države odšli sposobni in zvesti Slovenci, deželo pa bodo zasedli tujci in izbrisali narod, ker ne poskrbite za svoje.

Ob spominu na žrtve komunizma ne smemo mimo Zdenka Roterja. Niso vsi obsodili njegove dejavnosti v UDBI, a je bil glavni zasliševalec duhovnikov in škofa Vovka. 
Pričevalci vedo, da je bil bolj prefinjen od Mitja Ribičiča, ki naj bi kar hodil po škofu Vovku, ko sta ga v nočnih urah skoraj vsak dan zasliševala. Roterjeva žena mi je nekoč celo poočitala, kako smo v Cerkvi nehvaležni do njenega moža, »ki je toliko dobrega storil za Cerkev«.

Kaj naj bi to bilo, nisem zvedel. Njega pa sem vprašal za posmrtne ostanke med vojno pobitih komunističnih žrtev, Ehrlicha, Natlačena idr., ki so jih januarja 1946 po nalogu partije nemški ujetniki morali izkopati iz žalskih grobov ter so jih nato ukazali odpeljati neznano kam.

23. avgust je torej spomin in opomin za dosledno demokratično življenje v resnici in pravičnosti.

Škof Vovk je v pridigi ob božjem grobu pogumno dejal, da so ljudje grobove vedno spoštovali, samo kdaj so jih »hijene oskrunile«. Roter se je sprenevedal, da je to vedel Ribičič. Najbrž to ve tudi Milan Kučan. Če bi spregovoril, bi izstopil iz laži ter nam odkril marsikaj o kruti resničnosti komunistične preteklosti, ki jo je dejavno sooblikoval, kar bi bil pravi korak k spravi za vse.

Ob odlikovanju Roterja leta 2002 sem na posvetu pri predsedniku Drnovšku v Kučanovi navzočnosti in navzočnosti drugih vplivnežev dajal, da je težko govoriti o etiki, če predsednik demokratične države odlikuje vidnega člana UDBE, ki je izvajala nasilje nad ljudmi.

V dvorani je nastala smrtna tišina, Drnovšek kot vodja posveta pa je začel potem precej negotovo govoriti o neprimernosti mojega nastopa, kar je vidno na posnetku; o tem se je razpisal pokojni Danilo Slivnik.

Klanjateljem komunističnih diktatorjev bo v poduk dokumentirano pisanje Dimitrija Želevskega, Otok brez milosti. 

Medvojni in povojni teror so komunisti nadaljevali z duhovniškimi, dachavskimi in drugimi procesi, s taborišči in umori. Sledil je leta 1948 množični obračun Tita, Rankovića, Kardelja, Đilasa z informbirojevci, nad 3500 vojaškimi in okoli 15000 civilnimi osebami: funkcionarji, oficirji, borci proti okupatorju in javnimi delavci. 

Predani komunisti so bili obsojeni na strahotna mučenja in zatiranje na Golem otoku, Sv. Grgurju, v Gradiški in Bileči…, kar do 20 let, Želevski na 12, odsedel 5. 

KPJ je dobila z resolucijo informbiroja »čudovito priložnost za obračun z vsemi, ki se nismo strinjali z njeno politiko…«, med njimi tudi nekaj takimi, ki so sodelovali pri povojnih pomorih političnih nasprotnikov.

Kardelj je predlagal in CK s Titom na čelu potrdil Goli otok in Sv. Grgur kot primerno mučilnico za zapornike na kamnitem soncu in mrazu, brez možnosti, da pobegnejo. 

Poslali so jim še izbrane mučitelje, partijske plačance, ki so jih imeli v šahu zaradi deliktov – nekaj jih je nato napravilo samomor. Njihova naloga je bila do skrajnosti maltretirati oziroma »prevzgajati« taboriščnike.

Želevski pove, kako so titoisti presegli metode zatiranja Mussolinijevih, Hitlerjevih taborišč in Stalinovih gulagov.

Seznam imen in podrobni opis dogodkov govorita o nečloveškem položaju jetnikov, ki so na mrazu in soncu morali lomiti in nositi kamenje, izpostavljeni mučenju, zaničevanju in prevzgoji, bili številke, ki so jim jih dali ob aretaciji.

Kljub brezupnosti je večina solidarno ohranjala človeški obraz in upanje, kljubovala zatiralskemu režimu in rabljem. Žene pa so bile zaničevane, nekatere so zaprli, otroci so rasli brez očetov. 
Želevskemu se je med preiskovalnim zaporom rodila hči. Obiski so bili dovoljeni šele po letih in omejeno, v Bilečo so tako enkrat zastonj prišli njegovi starši iz Makedonije in žena s hčerko iz Kočevja.

Ob izpustitvi je moral podpisati, da je ta leta kmetoval, ni pa hotel podpisati sodelovanja z UDBO. Zaključuje, da je »to stoletje (20.) rodilo troje pošasti: fašizem, stalinizem in titoizem…« 
Želi pa, »da bo mladina uspela tam, kjer je nam spodletelo, da bo demokracija zmagala in da ne bo imela samo ene barve… in da bi mladi ljudje skrbno pazili, da se to, kar se je zgodilo nam, ne bi zgodilo nikoli več.«

23. avgust je torej spomin in opomin za dosledno demokratično življenje v resnici in pravičnosti.