Škof Andrej Saje je bolnim in ostarelim podelil zakrament bolniškega maziljenja | (foto: Jože Potrpin)
Tudi v bolezni in starosti ste koristni!
Novice Marjana Debevec
V cerkvi sv. Marije v Puščavi na Pohorju je dopoldne potekal romarski shod bolnikov, invalidov in ostarelih mariborske nadškofije. Sveto mašo, med katero so bolniki lahko verniki lahko prejeli zakrament bolniškega maziljenja, je daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Bolniki, invalidi in starejši iz novomeške škofije pa so se dopoldne zbrali na Zaplazu, kjer je somaševanje vodil škof Andrej Saje.
Škod Andrej Saje je spomnil, da so na Zaplaz prišli kot romarji k Mariji, da bi pred njo in pred njenega Sina položili svoje življenje takšno, kakršno je: z veseljem in hvaležnostjo, pa tudi z boleznijo, utrujenostjo in vprašanji, na katera morda ne najdemo odgovora.
»Marija pozna človeško bolečino. Stala je pod križem. Ni mogla odstraniti Jezusovega trpljenja, vendar ga ni zapustila. Ostala je ob njem. To je pomembno tudi za nas. Ko ne moremo odpraviti trpljenja drugega človeka, mu še vedno lahko podarimo nekaj dragocenega: svojo bližino. Lahko ostanemo ob njem.«
Bližnji po besedah škofa Sajeta ni samo nekdo, ki je slučajno blizu nas. Bližnji postanemo, ko se svobodno odločimo, da se bomo drugemu približali.
Življenje je še vedno dragoceno
Včasih imajo bolni in nemočni občutek, da ne morejo ničesar več narediti, vendar to ni res, je prepričan novomeški škof.
»Človekova vrednost ni odvisna od tega, koliko lahko naredi, koliko proizvede ali koliko koristi lahko prinese drugim. Naše dostojanstvo izhaja iz tega, da smo ljubljeni Božji otroci. Tudi čas bolezni in starosti je lahko čas rodovitnosti.
Molitev bolnega človeka, potrpežljivo prenašanje omejitev, beseda hvaležnosti, odpuščanje, blagoslov otrok in vnukov – vse to ima pred Bogom veliko vrednost.«
Pri skrbi za druge pa je škof Saje izpostavil tudi vlogo skupnosti: družine, zdravstvenih in negovalnih delavcev, sosedov, prostovoljcev in župnijske skupnosti. Zato se še enkrat zahvalil vsem, ki skrbijo za bolne in starejše.
Objavljamo celoten nagovor škofa Andreja Sajeta
Dragi bratje in sestre!
Prisrčno pozdravljam vse vas, bolne in starejše, ki ste danes priromali na Zaplaz. Nekateri ste prišli kljub bolezni in omejitvam, ki jih prinašajo leta. Hvala vam za vaš trud in za pričevanje vere. Prisrčno pozdravljam vaše svojce in vse, ki vas spremljajo.
Hvala vsem, ki skrbite za bolne in starejše: zdravnikom, medicinskim sestram in drugemu zdravstvenemu ter negovalnemu osebju, duhovnikom, redovnicam in redovnikom, sodelavcem Karitas, prostovoljcem, predvsem pa domačim in svojcem, ki dan za dnem spremljate svoje bolne in ostarele.
Lepo pozdravljam rektorja tega Marijinega svetišča gospoda Franca Vidmarja, vse navzoče duhovnike ter vse vas, dragi bratje in sestre.
1. Pri Mariji nismo sami
Na Zaplaz smo prišli kot romarji. Prišli smo k Mariji, da bi pred njo in pred njenega Sina položili svoje življenje takšno, kakršno je: z veseljem in hvaležnostjo, pa tudi z boleznijo, utrujenostjo in vprašanji, na katera morda ne najdemo odgovora. Marija pozna človeško bolečino. Stala je pod križem. Ni mogla odstraniti Jezusovega trpljenja, vendar ga ni zapustila. Ostala je ob njem.
To je pomembno tudi za nas. Ko ne moremo odpraviti trpljenja drugega človeka, mu še vedno lahko podarimo nekaj dragocenega: svojo bližino. Lahko ostanemo ob njem. Papež Leon XIV. je prav na letošnji svetovni dan bolnikov spomnil na Marijo kot Zdravje bolnikov in prosil za njeno pomoč vsem, »ki trpijo in potrebujejo sočutje, tolažbo in nekoga, ki bi jim prisluhnil«.
2. Človek ob poti
Papež je za poslanico ob 34. svetovnem dnevu bolnikov izbral pomenljiv naslov: »Sočutje Samarijana: ljubiti tako, da nosimo bolečino drugega.« V središče svoje poslanice je postavil Jezusovo priliko o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25–37). Človek gre iz Jeruzalema v Jeriho. Na poti pade med razbojnike. Vzamejo mu vse, ga pretepejo in pustijo napol mrtvega ob cesti.
Ne poznamo njegovega imena. Jezus namerno ne pove, kdo je bil. Lahko je kdorkoli. V njem lahko prepoznamo vsakega človeka, ki je ranjen. Rane niso vedno vidne. Človeka lahko rani bolezen. Rani ga lahko izguba telesnih moči.
Rani ga smrt človeka, ki ga je imel rad. Rani ga osamljenost. Rani ga občutek, da ga nihče več ne potrebuje. Starejšega človeka lahko boli, ko ugotavlja, da ne zmore več tistega, kar je vse življenje delal sam. Bolnika lahko spremlja vprašanje, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ob cesti našega sveta je veliko ranjenih ljudi. Jezusova prilika pa nas vpraša: Kaj naredimo, ko jih opazimo?
3. »Videl ga je in se mu je zasmilil«
Mimo ranjenega najprej prideta duhovnik in levit. Oba ga vidita, vendar gresta mimo. Nato pride Samarijan. Tudi on ga vidi. Toda evangelij doda nekaj odločilnega: »Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil« (Lk 10,33).
V evangeliju je poudarjeno prav nasprotje med tistimi, od katerih bi zaradi njihovega verskega položaja pričakovali posebno občutljivost za človeka v stiski, in Samarijanom, ki je veljal za tujca, pa se ustavi in poskrbi za ranjenega. Samarijan ne vpraša, kdo je človek, kateri skupini pripada in ali si je sam kriv za svoj položaj. Preprosto vidi človeka, ki potrebuje pomoč. Je sočuten!
Papež Leon XIV. ob tem zapiše pomembno misel: »Ljubezen ni pasivna; gre naproti drugemu.« Bližnji namreč ni samo nekdo, ki je slučajno blizu nas. Bližnji postanemo, ko se svobodno odločimo, da se bomo drugemu približali.
4. Bog se je ustavil ob človeku
Toda prilika govori še o nečem globljem. Usmiljeni Samarijan ni samo zgled, kaj moramo narediti mi. V njem lahko prepoznamo Kristusa samega. Človeštvo je kakor človek, ki leži ranjen ob poti. Bog pa ni šel mimo. V Jezusu Kristusu se nam je približal. Sklonil se je k našim ranam, vzel nase naše trpljenje in našo smrt.
Dragi bolni in starejši, to je danes posebej namenjeno vam: Bog ne gre mimo vas. Morda imate včasih občutek, da zaradi bolezni ne morete več veliko narediti. Morda ste postali odvisni od pomoči drugih. Toda vaše življenje zaradi tega ni nič manj dragoceno.
Človekova vrednost ni odvisna od tega, koliko lahko naredi, koliko proizvede ali koliko koristi lahko prinese drugim. Naše dostojanstvo izhaja iz tega, da smo ljubljeni Božji otroci. Tudi čas bolezni in starosti je lahko čas rodovitnosti. Molitev bolnega človeka, potrpežljivo prenašanje omejitev, beseda hvaležnosti, odpuščanje, blagoslov otrok in vnukov – vse to ima pred Bogom veliko vrednost.
5. Nihče naj za druge ne skrbi sam
Samarijan naredi še nekaj pomembnega. Ranjenega ne oskrbi samo sam. Odpelje ga v gostišče in ga zaupa gostilničarju. V tem vidimo vlogo skupnosti. Skrb za bolne ne more biti naloga enega samega človeka. Potrebujemo drug drugega: družino, zdravstvene in negovalne delavce, sosede, prostovoljce, župnijsko skupnost in pastoralne sodelavce. Skrb za bolne ni samo zasebno dobro delo, ampak pristno skupnostno dejanje ljubezni do bližnjega.
Zato se danes še enkrat zahvaljujem vsem, ki skrbite za bolne in starejše. Vaše delo ni vedno lahko. Zahteva čas, potrpežljivost in pogosto tudi odpoved. Vsakič, ko se sklonite k človeku, ki vas potrebuje, uresničujete evangelij usmiljenega Samarijana.
6. »Pojdi in tudi ti tako delaj«
Na koncu Jezus vpraša učitelja postave, kdo od treh je bil bližnji ranjenemu človeku. Odgovori: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« Jezus mu reče: »Pojdi in tudi ti tako delaj« (Lk 10,37).
To besedo danes namenja vsakemu izmed nas. Bolnim govori: tudi v svoji bolezni lahko postanete bližnji drugemu – z molitvijo, dobro besedo, potrpežljivostjo in hvaležnostjo. Svojcem govori: ne naveličajte se biti blizu. Zdravstvenim in negovalnim delavcem govori: v bolniku vedno vidite človeka, ne samo bolezni. Nam vsem pa pravi: ne pojdimo mimo.
Dragi bratje in sestre! Danes na Zaplazu prosimo Marijo, Zdravje bolnikov, naj nas uči takšne bližine. Naj spremlja vse, ki trpite. Naj daje moč vašim svojcem in vsem, ki vam strežejo. Naj nam pomaga, da bomo znali videti človeka ob svoji poti in se ob njem ustaviti.
Predvsem pa naj nam pomaga verovati, da tudi takrat, ko smo sami ranjeni in nemočni, ob naši poti stoji Kristus, usmiljeni Samarijan. On ne gre mimo. Vidi nas, se nam približa, obveže naše rane in nas vzame v svoje naročje. Zato mu lahko zaupamo svoje življenje, svoje zdravje in bolezen, svojo starost, svoje skrbi in tudi svojo prihodnost.
Marija, Zdravje bolnikov, prosi za nas. Amen.
