Veliki petek kot povabilo k sočutju, ki spreminja 

Svetovalnica | 18.04.2025, 11:37 Nataša Ličen

V jutru velikega petka, ko so v ospredju žalovanje, premišljevanje o preizkušnjah, trpljenju, pa tudi možnosti, ko se ob odpovedih lahko še bolj odpremo Bogu ter postanemo razpoložljivejši za Njegovo milost in delovanje, smo k pogovoru povabili Tomaža Mikuša, jezuita, ki je med drugim tudi duhovni voditelj programa za zlorabljene "Od bolečine k milosti".  

Tomaž Mikuš, jezuit: "Od kar se bolj ukvarjam s področjem zlorab in od kar delam tudi pri duhovnih vajah Od bolečine k milosti, veliki teden tudi sam drugače doživljam. Ko gremo skozi boleče izkušnje zlorab in skozi trpljenje, doživljamo na nek način tudi veliki teden. Mi je skoraj nekoliko lažje doživljati veliki petek, ki ga imamo v Cerkvi, kot tistega, skozi katerega grem z žrtvami. Njihovo trpljenje čutim in vidim. Včasih pa na veliki petek lahko pridemo k obredom, a gredo lahko mimo nas, če se ne znamo vživeti v Jezusovo trpljenje, istočasno tudi v svoje lastno in ljudi, ki so nam blizu. Ko sem pred dnevi molil žalostni del rožnega venca sem močno začutil Marijino trpljenje. Če se vživimo v to, je skoraj nemogoče, da ne bi začutili bolečine. A nas to usposobi za večjo občutljivost drugih? nekatere ja, nas notranje spremeni, so pa tudi takšni, ki jih ne. Nihče ne mara trpljenja, se mu raje izognemo, če imamo to možnost. Ti dnevi nas povabijo predvsem v to, da se trpljenju ne izognemo, ampak se z njim soočimo."

Nekdo, ki izkuša trpljenje, ima lahko tudi besede upanja za druge. Če ima sam upanje v svojem trpljenju, ima lahko tudi besedo tolažbe za druge. Sočutje pa je spodobnost čutiti trpljenje drugega.

Kako iz trpljenja do milosti?

"Prvi korak je, da sploh imaš nekoga, ki mu lahko poveš, kaj se ti je zgodilo. Mnogi so sami v svojem trpljenju. Prvo je torej imeti skupnost, ki je pripravljena prisluhniti. Vemo tudi iz izkušnje žrtev zlorab v Cerkvi, da je bila njihova največja bolečina, ker jim nismo bili pripravljeni prisluhniti, da smo nekako minimalizirali to, kar se jim je zgodilo. Ali jim nismo želeli prisluhniti. prvi korak je pripravljenost prisluhniti drugemu. Na trpljenje drugega se lahko odzovemo z begom ali umikom, zato je ob velikem petku to izziv, ko se soočamo s trpljenjem. Izraz ljubezni je, če ob spremljanju bližnjih, trpečih, zmoremo biti blizu. "

Kako biti opora v bolečini drugega?

"Velikokrat doživim pri ljudeh, ki so šli skozi trpljenje, da so lahko veliko bolj sočutni in so-trpeči do drugih. Imajo sočutje. S trpljenje smo zaznamovani. Največ kar lahko naredimo ob trpljenju drugega, da ponudimo sebe, da slišimo, verjamemo in to osebo sprejmemo, tako ji je lahko lažje. Seveda pa trpljenje pušča na vseh, ob trpečem, pečat tudi pri tistih, ki ga spremljajo. Vse nas zaznamuje. Obredi tri-dnevja vabijo, da se soočimo, vstopimo v Jezusovo trpljenje, zato da bi nas preoblikovalo in bi postali drugačni."

Če v trpljenju ne najdemo smisla, postane nesmiselno. Če ga zmoremo osmisliti, ga lahko prestanemo.

Tolažba ali sočutje

"Oboje je potrebno in dragoceno. Tolažiti lahko včasih pomeni, da se postavimo nad nekoga. Ampak, če gledamo Jezusov križev pot, vidimo kako je sredi svojega trpljenja našel sočutje do drugih. Jezus je trpljenje iz ljubezni do drugih sprejel. Ne sme pa biti beseda tolažbe naučena, neiskrena, formalna, takšna ne deluje. Nad naporom se jezimo, nam je odveč, če ga osmislimo, postane lažje. Vstopimo tako v preizkušnje. Meni je pomagal Gregorčič v svojih pesmih, ko postane pretežko. Vprašam se, zakaj želimo to početi? Iz zavesti da sem ljubljen, kaj je Jezus storil zame, lahko pride iz mojega srca odgovor, kaj pa jaz želim storiti Zanj? Če to pomeni sprejeti tudi bolečino, kar povzroča trpljenje, to sprejmem tudi iz ljubezni do Jezusa."

Sprtost in odpuščanje

"Zavedam se problema skupnosti. Pridemo skupaj kot pobožni kristjani, ki pa se v resnici drug pred drugim pretvarjamo, da je z nami vse v redu. Ne razodenemo se v svoji bolečini. Na nek način tudi boli, ker smo skupaj, a razprti. Jezus v to ne more vstopiti, če mora vsak skrivati svoj greh in bolečino. Velikonočni prazniki, ko se zavemo, da je v vsakem od nas izkušnja izdaje in da smo verjetno kdaj izdali tudi sami, ponudijo trenutke, v katerih v svojem srcu stopimo na pot odpuščanja. Opravičimo se ali oprostimo. Strah nas je in težko delamo takšne korake. Začnejo pa se v srcu, z odločitvijo za pot odpuščanja, v smislu zavedanja, da Bogu prepustimo sodbo. Ko se zavem, da je ta, ki me je prizadel, naredil to iz svoje bolečine, morda ranjenosti, nesposobnosti in tudi mi, ko drugega prizadenemo, naredimo lahko to iz svoje nesposobnosti, ker drugače morda nismo znali ali zmogli.

Kako se lahko začne pot sprave?

"Ko se odpre prostor v mojem srcu za misel ali upanje, da bom lahko nekoč s to osebo, ki me je prizadela, spet brat ali sestra v Gospodu, čeprav ta trenutek še ne zmoreva biti. Saj so se - še po vstajenju, tudi med Jezusovimi učenci še dolgo zdravili odnosi. Ne zgodi se čez noč, v trenutku. To je proces in za vse nas ter za naše medsebojne odnose, je lahko Velika noč začetek nečesa novega; če se le zavedamo, da želimo biti skupnost grešnikov, v katero vstopi Jezus, ko se začnemo odpirati v svoji bolečini drug drugemu in se odločimo za pot odpuščanja. Bolezen, bolečina lahko tudi osvobodita bremen, ker se začnemo zavedati bistvenega v življenju. Izročajmo svojo dušo Bogu, On že ve. To je izraz našega zaupanja Vanj."