Krhkost demokracije in podnebne spremembe

Naš pogled 29. 10. 2026, 08:45 | Robert Božič

Za nami je t.i. Teden za podnebje, v katerem se je zvrstilo precej dogodkov in razprav na temo posledic podnebnih sprememb ter nujnosti aktivnega prilagajanja nanje. Tako smo lahko slišali opozorilo, da »podnebne spremembe močno ogrožajo kmetijstvo, vodne vire, infrastrukturo in gospodarstvo ter zahtevajo takojšnje ukrepanje za zmanjševanje tveganj.« Jasno je bilo tudi povedano, da potrebujemo »izobraževanje za trajnostni razvoj ter usklajeno načrtovanje ukrepov na državni in regionalni ravni,« na enem od srečanj pa so se udeleženci tudi razpravljali o tem, kako do verodostojnih informacij, kako doseči zaupanje javnosti in kako se boriti proti dezinformacijam.

In prav ob tem zadnjem sem se spomnil na poziv slovenskega Podnebnega sveta, naj se ministri ne udeležijo posveta o ceni podnebne politike, konkurenčnosti gospodarstva in prihodnosti energetike, ki je 8. oktobra potekal v Državnem svetu.

Razlog? Med povabljenimi govorci so bili tudi strokovnjaki, katerih razlage podnebnih sprememb odstopajo od prevladujoče sprejetih znanstvenih hipotez.

Ker se to ni zgodilo prvič in je pred letom, ob podobnem dogodku v Državnem svetu, eden od slovensko bolj odmevnih okoljskih znanstvenikov novinarjem svetoval, naj se dogodka ne udeležijo in o njem ne poročajo, se mi postavlja vprašanje: Ali je demokracija res tako krhka, da je treba njene predstavnike varovati pred drugačnimi znanstvenimi stališči?

Podnebni svet ima vso pravico opozoriti na znanstveno neutemeljene trditve in to je celo del njegovega poslanstva. Povsem drugačno vprašanje pa je, ali je primerno, da vladne predstavnike poziva, naj se razpravi zaradi takšnih trditev izognejo.

In postavlja se še drugo vprašanje: Od kdaj je neposlušanje argumentov postalo priporočljiva oblika strokovne odgovornosti?

Podnebni svet sestavlja devet strokovnjakov z različnih področij, od fizike in meteorologije do ekonomije, agronomije, gozdarstva in prostorskega načrtovanja. Le manjši del njegovih članov se neposredno raziskovalno ukvarja s fizikalnimi procesi v ozračju. Takšna interdisciplinarnost je pri oblikovanju podnebne politike lahko prednost. Toda če to telo presoja, kdo ima ustrezno strokovno avtoriteto za nastopanje v javnosti, je prav, da je enako odprt tudi za vprašanja o strokovni usposobljenosti svojih lastnih članov.

Med govorci na posvetu je bil tudi izraelski profesor Nir Shaviv, doktor fizike in astrofizik s Hebrejske univerze v Jeruzalemu. Njegove razlage podnebnih sprememb so v nasprotju s prevladujočimi znanstvenimi zaključki. Toda znanstveno nestrinjanje samo po sebi še ni razlog, da njegovim argumentom ne bi smeli prisluhniti, jih preveriti in jim po potrebi javno nasprotovati.

Znanost namreč ni demokratično glasovanje o resnici. Znanstvenih dejstev ne določa večina. Toda prav tako znanstvena resnica ne postane manj resnična, če je izpostavljena kritičnim vprašanjem.

Če se ob tem zavedamo, da oktobrski Posvet v Državnem svetu ni bil namenjen samo razpravi o vzrokih podnebnih sprememb, ampak je govoril predvsem o ceni podnebne politike, sistemu trgovanja z emisijskimi kuponi kot takem, konkurenčnosti gospodarstva in prihodnosti slovenske energetike,
se lahko vprašamo, ali so ta vprašanja res manj legitimna zato, ker jih zastavijo ljudje, ki dvomijo o nekaterih prevladujočih podnebnih razlagah?

Slovensko in evropsko gospodarstvo se sooča z visokimi stroški energije in mednarodno konkurenco. Kmetijstvo mora zagotavljati hrano, hkrati pa se od kmetov zahteva, da se prilagajajo vedno zahtevnejšim okoljskim pravilom. Za mnoge družine pa energetski prehod pomeni povsem konkretno višje stroške.

Zeleni prehod zato ne more biti nedotakljiva politična dogma. Lahko je potreben in smiseln, a posamezni ukrepi morajo vedno znova prestati preverjanje njihove učinkovitosti, pravičnosti in gospodarske vzdržnosti.

In prav tu se odpre še eno neprijetno vprašanje: Ali želimo s podnebno politiko predvsem zmanjševati škodo okolju ali pa smo začeli braniti že sprejete politične rešitve tudi takrat, ko se (čez nekaj časa) izkažejo za predrage, neučinkovite ali celo socialno nepravične?

Demokracija ne zahteva, da vsem stališčem pripišemo enako znanstveno težo. Zahteva pa, da drugačna stališča presojamo z argumenti, ne zgolj z avtoriteto neke institucije.

Podnebni svet bi lahko na posvet poslal svoje člane, javno predstavil nasprotne podatke in pokazal, kje so argumenti posameznih govorcev pomanjkljivi. S tem bi okrepil tako ugled znanosti kot zaupanje v demokratični dialog.

Namesto tega pa je v začetku meseca pozval visoke državne uradnike k neudeležbi in prav to dejanje si zasluži kritično presojo.

Kajti če je neka znanstvena ugotovitev trdno utemeljena, je najboljši odgovor na drugačno stališče dober argument, ne pa prazen stol na posvetu.

Odgovorna podnebna politika mora varovati naravo, a tudi dostojanstvo človeka, njegovo delo, možnosti za preživljanje družin in prihodnost domačega gospodarstva ter kmetijstva. In predvsem mora ostati odprta za vprašanja. Tudi kritična.

Demokracija ne izgubi svoje moči, ko ljudje izrazijo različna mnenja. Izgubljati jo začne takrat, ko se razpravi o teh mnenjih raje izognemo in demokracije ni več, ko razpravo prepovemo!