Generacija luči

Naš pogled 20. 10. 2026, 14:56 Marjan Bunič

V nedeljo je bila v Antonovem domu na Viču v Ljubljani predpremiera avtorskega muzikala "Mir in dobro", ki si ga boste lahko poslušalke in poslušalci ogledali v sklopu letošnjega Gala koncerta. Seveda smo vsi ustvarjalci, več kot 60 nas je, iskreno veseli ter vzhičeni po odzivih občinstva in ganjeni ob mnogih zelo osebnih komentarjih. Prvi korak je storjen, drugega pa bomo naredili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. In čeprav bo to izhodišče mojega današnjega razmišljanja, ne bom govoril o sami predstavi, ampak o tistem, kar se dogaja ob njej, o tistem, kar je precej večje od same odrske zgodbe.

V ustvarjalni ekipi muzikala sodeluje veliko mladih, predvsem iz Župnije Vič. Mnogi bi danes rekli, da mladi živijo vsak v svojem svetu, priklopljeni na ekrane, ujeti v hitre odnose in s kratko pozornostjo. A v procesu nastajanja projekta sem doživel nekaj drugega. Videl sem povezanost, predanost, prijateljstvo. Videl sem mlade ljudi, ki so pripravljeni vložiti svoj čas, energijo in talente v nekaj, kar presega njih same. Videl sem mlade, ki jih svetnik izpred 800 let vznemiri in pritegne.

Kaj je v svetem Frančišku tako privlačnega, da se ga mladi še danes želijo dotakniti, ga raziskovati in o njem pripovedovati ter prepevati?

Morda to, da je živel ravno nasprotno od tistega, kar nam pogosto ponuja sodobni svet. Svet nam govori: imej več. Frančišek je govoril: imej manj, bodi več. Svet spodbuja tekmovanje. Frančišek je gradil bratstvo. Svet pogosto nagrajuje glasnost. Frančišek je odkrival moč preprostosti in ponižnosti.

In čeprav nam je zapustil veliko besedil, med drugimi Sončno pesem, Vodilo in Oporoko, je njegovo najmočnejše sporočilo zapisano v načinu njegovega življenja. Njegovo držo povzema stavek, ki ga sicer pogosto pripisujejo njemu, čeprav za to ni resničnih dokazov, a ga vendarle zelo lepo opiše: »Oznanjujte evangelij vedno; če je treba, tudi z besedami.« Frančišek ni prepričeval z govorom, ampak z zgledom, z dejanji.

Ni bil popoln človek. Bil pa je človek, ki je znal pogledati prek sebe. V sočloveku je videl brata. V naravi sestro. V življenju dar. Zelo evangeljsko. In prav zato ostaja aktualen tudi danes.

Opazil sem, da mlade vznemirja še nekaj. Ob Frančišku skoraj vedno stoji tudi Klara. Njuno prijateljstvo je bilo nekaj izjemnega. Ne romantična zgodba, kot jo danes pogosto iščemo v vseh odnosih, ampak pristno in globoko duhovno prijateljstvo. Bila sta človeka, ki sta drug v drugem prepoznala isti ideal in si pomagala ostati zvesta temu, v kar sta verjela; drug drugemu sta pomagala postati to, k čemur ju je klical Bog. Frančišek je navdihnil Klaro, da je stopila na svojo pot. Klara pa je postala ena najmočnejših opor njegovemu gibanju ter ustanovila red klaris.

Ko danes govorimo o odnosih, pogosto slišimo o površinskosti, osamljenosti in nezaupanju. Frančišek in Klara pa kažeta, da je mogoče graditi tudi drugačne vezi. Takšne, v katerih človeka ne vlečemo k sebi, ampak mu pomagamo postati najboljša različica njega samega. Takšne, v katerih ni v ospredju vprašanje, kaj lahko od drugega dobim, ampak kaj mu lahko dam in nudim.

Mladi danes res ne potrebujejo še enega vplivneža, ki jim bo povedal, kaj kupiti, kako izgledati in na kakšen način zbrati čim več sledilcev. Ob sebi potrebujejo ljudi in zglede, ob katerih bodo lahko odkrivali svoj lastni smisel, svoje talente in svoje poslanstvo. To jim Frančišek nudi.

Ena od pesmi v muzikalu govori o »Generaciji luči«. Današnji mladi nosijo veliko bremen, negotovosti in vprašanj. A luč ne zasije tam, ker je vse svetlo. Luč zasije prav v temi.

In ko sem opazoval skupino mladih, ki skupaj ustvarja, poje, raziskuje zgodbo svetega Frančiška, se uči sodelovanja, vztrajnosti in medsebojnega spoštovanja, je nenadoma dobila pesem »Generacija luči« zelo konkreten obraz. Mladi so lahko luč. Luč naši generaciji, ki je naredila, kar pač je, pa se ni vse prav dobro izteklo. Mladi, ki si upajo verjeti, da so dobrota, mir in prijateljstvo še vedno vrednote, zaradi katerih je svet lahko lepši, so lahko naša prihodnost.

Svetega Frančiška danes ne potrebujemo zato, da bi občudovali njegovo preteklost. Potrebujemo ga zato, da nas opominja na nekaj, kar lahko hitro pozabimo: da človek postane največji takrat, ko zna biti preprost. Da je mir močnejši od hrupa. Da pravo bogastvo najdemo v odnosih. In da je luč vedno nalezljiva ter nenadoma posveti tam, kjer je sploh ne pričakujemo. To je lepota življenja in Stvarstva, ki jo je živel.

Okoli svetega Frančiška Asiškega so se ravno zaradi njegove vznemirljive drugačnosti in pristnosti spletle mnoge legende. In tako mu pripisujejo še eno misel; a ne glede na to, ali je resnično njegova ali ne, prav gotovo izhaja iz njegove življenjske drže: "Začnite delati, kar je potrebno, potem storite, kar je mogoče, in nenadoma boste delali nemogoče."