»Čutila sva, da Bog nosi največje breme«

Oddaje 08. 07. 2026, 11:19 Marjana Debevec

Ko se Sara in Simon Brezovnik danes ozreta na zadnje leto svojega življenja, pravita, da beseda »preizkušnja« pravzaprav ni najbolj primerna. Ne zato, ker bi bilo trpljenje manjše, ampak zato, ker sta sredi največje stiske doživela nekaj več. Ne le boj za življenje sina Davida, ki je le nekaj ur po rojstvu utrpel možgansko kap, ampak tudi globoko izkušnjo Božje bližine, ki je zaznamovala njuno družino in zakon.

Njuna zgodba se sicer začne veliko prej. Spoznala sta se kot najstnika pri skavtih, skupaj odraščala, gradila odnos in vero ter se po študiju poročila. Vsak od prvih treh otrok je v njunem življenju pustil posebno sled in jima na svoj način razodeval Božjo navzočnost.

Toda vse, kar sta doživljala prej, ju je – kot danes verjameta – pripravljalo na največjo preizkušnjo njunega življenja.

Vsak otrok je prinesel novo izkušnjo vere

Po rojstvu prvorojenke Zale sta prvič zares začela razumeti Božje očetovstvo. Sara pravi, da je šele kot mama dojela, zakaj Bog človeku včasih ne izpolni vseh želja.
»Ko sem Zali česa nisem dovolila, ker sem vedela, da zanjo ni dobro, sem lažje razumela tudi Boga. On vidi dlje od nas.«

Posebej se ji je vtisnil prizor, ko je mala Zala brez pomisleka skočila v Simonovo naročje. »Če bi mi v življenju zmogli toliko zaupati Bogu, kot otrok zaupa očetu, bi bilo vse drugače.«

Drugi otrok, Erazem, je bil že pred rojstvom velika preizkušnja. Zdravniki so med nosečnostjo odkrili več razvojnih nepravilnosti in jima celo predlagali splav. Odločila sta se za življenje. Po rojstvu so se napovedi ena za drugo začele spreminjati. Fant, za katerega so pričakovali številne trajne posledice, danes obiskuje redni program osnovne šole.

Ob tem sta večkrat doživela drobna, a zanju zelo pomenljiva znamenja Božje previdnosti. Tudi tretji otrok, Izak, je prišel po obdobju strahu in dvomov.

Prav med razmišljanjem o novi nosečnosti sta prejela svetopisemski odlomek: »Čez leto dni se bom vrnil in Sara bo rodila sina.« Ko se je Izak rodil, je bilo to isto berilo prebrano pri njuni prvi maši po porodu. Takrat sta začela še globlje verjeti, da Bog vodi njuno družino.

Po spontanem splavu je prišel David

Pred Davidovim spočetjem sta doživela še spontani splav. Hčerko sta poimenovala Klara. Čeprav bolečina ni izginila, sta začela nanjo gledati drugače. »Večkrat prosiva Klaro, naj posreduje za našo družino. Verjameva, da tudi ona sodeluje pri Božjem načrtu za nas.«

Takrat še nista slutila, kako zelo ju bo ta vera nosila že nekaj mesecev pozneje. Rodil se je David.

Že prvi dan je šlo vse narobe

David se je rodil na cvetno nedeljo kot zdrav, močan deček. Tehtal je več kot štiri kilograme. Toda že nekaj ur po rojstvu so se pojavili nenavadni tresljaji. Ponoči se je njegovo stanje hitro poslabšalo. Odpeljali so ga na intenzivni oddelek v Ljubljano, kjer so ugotovili obsežno možgansko kap, možganske krvavitve in krvne strdke, ki bi lahko povzročili še srčni infarkt.

Simon je bil v nekaj urah postavljen pred odločitve, ki si jih noben starš ne želi sprejemati. Moral je podpisati soglasja za zdravljenje z zdravili za redčenje krvi, čeprav so ta hkrati povečevala tveganje dodatnih možganskih krvavitev.

»V tistem trenutku zaupaš zdravnikom, predvsem pa zaupaš Bogu, da bo na koncu vse tako, kot si je On zamislil.«

Najprej je sina na hitro krstil, ga božal in ob njem jokal. Nato je ostal sam na bolnišničnem stranišču. »To so bili najtežji trenutki mojega življenja. A prav tam sem prvič zares vse izročil Bogu.«

Do zdaj so tekle solze, zdaj pa mora začeti teči mleko

Medtem je Sara po porodu ostala v slovenjgraški bolnišnici. Sina ni mogla niti videti. Pravi, da je največ moči dobila ob poslušanju slavilne glasbe.

»Takrat sem vedela: ali bo David umrl ali pa bo njegovo življenje zelo zaznamovano. Toda dobila sem moč, da grem naprej.« Posebej si je zapomnila besede medicinske sestre: »Do zdaj so tekle solze, zdaj pa mora začeti teči mleko.«

To jo je spodbudilo, da je začela črpati mleko, ker je vedela, da je to največ, kar lahko v tistem trenutku podari svojemu sinu. »To je bilo največ, kar sem lahko dala Davidu.«

Vsak dan nova Božja beseda

V času velikega tedna sta vsak dan odkrivala nenavadno povezanost med dogodki v evangeliju in tem, kar sta sama doživljala. Na veliki ponedeljek je Simon mazilil Davidove noge – ravno na dan, ko je evangelij govoril o Mariji, ki je mazilila Jezusove noge.

Na dan krsta je bilo pri maši berilo: »Poklical me je že ob rojstvu.«

Na veliki četrtek, ko je David prvič samostojno zadihal, je bilo v bogoslužju zapisano: »Našel sem Davida, svojega služabnika ... moja roka ga bo vedno spremljala.«

Na veliki petek je Simon sina prvič vzel v naročje. »Takrat sem pomislil, da je Marija na veliki petek držala mrtvega Jezusa, jaz pa lahko držim živega Davida.«

Takšnih dogodkov je bilo toliko, da pravita, da jih nista več mogla pripisati naključju.

Molitvena veriga, ki je povezala Slovenijo

Simon je že prvi večer začel zapisovati svoje misli. Sprva zase, da bi razbremenil srce. Nato jih je poslal družini, prijateljem in molitvenim skupinam. Sporočila so se začela širiti po Sloveniji.

Vsak dan so se javljali novi ljudje, ki so obljubljali molitev. Na Radio Ognjišče sta poslala prošnjo za molitveni namen. Kmalu sta ugotovila, da zanju moli na tisoče ljudi.»Vedela sva, da lahko zvečer mirno zaspiva, ker bo nekdo drug molil za Davida.«

Prav ta občutek, da nista sama, je bil ena največjih opor v tistih tednih. »Najino življenje je zdaj življenje zaupanja.« Po tednu dni se je David začel prebujati iz kome. Kasneje je Sara z njim še mesec dni ostala v bolnišnici.

Danes je njegov razvoj skoraj povsem običajen. Pri trinajstih mesecih je shodil, možganske spremembe se popravljajo, ostaja pa večja nagnjenost k nastajanju krvnih strdkov.

To pomeni, da bo njuna družina morala živeti z določeno negotovostjo. »Zdravnica nama je rekla, da bomo zdaj opustili zdravila. Pred nami je življenje zaupanja – vsak dan posebej,« je pojasnila Sara.

Zakon še bolj trden

Ob koncu pogovora pravita, da danes na vse skupaj gledata drugače. Ne verjameta, da ju je Bog preizkušal. »Bog nama ni poslal preizkušnje. Pokazal se nama je. Preko vsega tega je želel poglobiti najin odnos med seboj in z Njim,« je prepričan Simon.

Tudi njun zakon je iz te izkušnje izšel močnejši. Odpadel je ves nepotreben balast. Ostale so bistvene stvari – vera, družina in medsebojna bližina. »Čutila sva, da največjega bremena ne nosiva midva. Bog naju je vzel v naročje in naju nesel čez vse to.«

Njuna zgodba zato ni predvsem pripoved o bolezni malega Davida, ampak pričevanje o zaupanju. O zaupanju, ki se ni rodilo v trenutku stiske, ampak je raslo skozi leta, ob vsakem otroku, ob vsaki preizkušnji in ob vsakem drobnem znamenju Božje navzočnosti.

In prav zato danes, ko gledata na Davida, ki lepo napreduje, ne govorita predvsem o čudežu ozdravljenja, ampak o čudežu vere. Vere, ki jima je dala moč, da sta tudi sredi največje teme verjela, da nista sama.