Živim v takem svetu, kot si ga naredim.

Komentar tedna | 06.06.2025, 13:44 Peter Lah

Papež Frančišek je pogosto rekel, da živimo v dobi odpadkov. S tem ni mislil le na onesnaževanje, ki iznakaža in zastruplja naš svet, ampak predvsem na dejstvo, da nič nima vrednosti. V trenutku, ko mi nekaj ali nekdo ni več koristen ali me ne zanima, ga zavržem: čevlje, ki niso več v modi; partnerja ali otroka, ki postavi meje moji absolutni svobodi; upokojence, ker naš v produktivnost zagledani svet od njih nima nobene koristi.

Tako življenje, ki pozna le v vase zagledani trenutek, mineva in mine tako kot odpadki, v katerih se vedno bolj dušimo. Nima preteklosti in je brez prihodnosti. Zavržemo temelje, ki so jih postavili predniki, začenjamo graditi na novo, uničimo polje, trud prednikov postane podrtija. Naslednji rod bo storil enako. Naše osebno, še bolj pa družbeno življenje je podobno ameriškim predmestjem ali afriškim favelam: morje pritličnih stavb, nobenega stolpa, zvonika ali nebotičnika, na katerega se človek povzpne in si razširi pogled.

Pritličnost je značilnost revežev. Tistih materialnih, ki komaj preživijo iz dneva v dan in nimajo sredstev, da bi postavljali trdne temelje, in tistih duhovnih, ki jim življenje mineva v hipnih zadovoljstvih.

Bistvo življenja ni v tem, da bi si vedno več privoščili.

Na oni strani Atlantika sem spoznal dve Slovenki, ki sta uspeli. Ena je gradila nove hiše in jih oddajala v najem. Nejeverno sem jo gledal, ko mi je razlagala, da po določenem številu let (ne govorimo o desetletjih) vso notranjo opremo odpelje na odpad in hišo popolnoma prenovi: kuhinjo, kopalnice, spalnice, tla... ni važno, ali je uporabno ali ne. Na odpad gre, da bo najemnina lahko višja.

Druga je živela v sto let starem neboticniku, njena kuhinja je imela štirideset let. Porcelan in lito železo. Kakovostno, lično, praktično. Kuhinja, ob kateri so zrasli otroci, bi zlahka lahko nahranila vnuke--če bodo otroci znali ceniti to, kar so ustvarili starši, in bodo višek denarja namesto v pozlačene lonce vlagali v reči, ki ostanejo.

Višek, presežek. Tisto, kar ni nujno potrebno za preživetje. Kam ga vložimo? Srednja Italija je posejana z mesteci, ki so zgrajena po istem vzorcu: z obzidjem obdane hišice se stiskajo okrog mogočne cerkve. Če je bilo mesto dovolj bogato, je dodalo dvor za gospodarja in cerkve ter samostane.

Stoletne in neredko tisočletne zgradbe molče pripovedujejo o tem, kdo so bili predniki in kje smo mi. Sporočajo, da je človek več kot to, kar poje, potroši. Bistvo življenja ni v tem, da bi si vedno več privoščili.

Kaj bo moja generacija ustvarila trajnega, da bodo prihodnji rodovi s ponosom ohranjali in predajali naprej?

Smisel življenja najdem takrat, ko stopim iz sebe, ko vzgojim ali ustvarim nekaj, kar me bo preživelo. Za to pa se je potrebno čemu odpovedati, nekaj dati na stran: denarja, truda, časa.

Investirati presežek v lepe in trajne reči, kot je katedrala ali trajnostno urejena kmetija.

Kaj bo mene preživelo? Kaj bo moja generacija ustvarila trajnega, da bodo prihodnji rodovi s ponosom ohranjali in predajali naprej?

Marsikdo niti nagrobnika ne pusti za sabo. V življenju je ustvaril goro odpadkov, ki ga je pokopala pod sabo. V trošenju se je iztrošil, upepelili in raztrosili so ga.

Pred binkoštmi smo. V sebi nosimo Božjega Duha, ki ustvarja življenje in lepoto. Tisto, ki ne mine, ker je vedno mlado. Dajmo mu priložnost, da bo iz nas ustvaril nekaj lepega in trajnega.