Mreža sočutja in pripadnosti

Naš pogled | 03.06.2025, 12:22 s. Meta Potočnik

V zadnjem obdobju sem več razmišljala in se pogovarjala z nekaterimi ljudmi o tem, kam vse pripadamo, kje smo doma in na koga se lahko obrnemo, ko pridemo v stisko. Pri tem sem spoznala, kako velik dar je široka socialna mreža pripadnosti, in kako se sama tega še premalo zavedam.

Rodila sem se v določeno družino, s katero sem povezana še danes. Tu je redovna skupnost, v kateri sem prejela izredno veliko za osebni, duhovni in poklicni razvoj, in ki bo zame poskrbela tudi v starosti. Iz te pripadnosti sem prejela in ustvarjala nitke številnih poznanstev v različnih delovnih in prijateljskih okoljih.

Ko moram pripraviti neko oddajo, se hitro najde nekdo, ki je pripravljen sodelovati. Ko me nekdo nekaj prosi, česar sama ne zmorem ali ne znam, takoj v glavi preverim, koga lahko pokličem in vprašam. Ko potrebujem duhovni pogovor, nasvet, družbo za poletni dan ali počitnice, so tukaj ljudje, ki mi podarijo sebe in svoj čas. Ko grem na duhovne vaje, pošljem prijateljem SMS sporočila s prošnjo za molitev in vem, da me bo njihova pozornost nosila. In še bi lahko naštevala. Skratka, že pogled v telefonski imenik pove, s kolikimi osebami je prepleteno naše življenje.

Koliko ljudi lahko pokličem za pogovor in koliko ljudi lahko obiščem brez predhodne najave?

Takšne in še druge socialne mreže nudijo človeku oporo, občutke sprejetosti, spoštovanja in dajejo možnosti za ustvarjalno delovanje. Raziskave so jasno pokazale, da imajo teh mrež najmanj brezdomci in tudi zato se ne morejo izviti iz prekletstva ulice. Zato se lahko danes vprašanje: Koliko ljudi lahko pokličem za pogovor in koliko ljudi lahko obiščem brez predhodne najave? H kolikim ljudem, ki so potrebni pogovora in pomoči, pristopim sam od sebe?

Kristjani te mreže imenujemo bratstvo in sestrinstvo. To so naše nevidne duhovne nitke, saj imamo enega Očeta, nebeškega, ki nas je v Jezusu naredil za brate in sestre ter sestavljamo Cerkev tistih »ki se ljubijo med seboj«. Ta nevidna duhovna skupnost je bila vedno moč Cerkve, čeprav se ne slepim, in vem, kako nepopolni smo in kako težko kdaj živimo v naših odnosih. A ker je zgrajena na Jezusu, ki je z nami do konca sveta, me to ne skrbi.

Skrbi me bolj to, da bi v našem času razbohotenega individualizma in samozadostnosti, ki nam dajeta lažen občutek varnosti, pozabili drug na drugega. Da se ne bi pustili zavesti iluziji, da lahko sami poskrbimo zase, da ne potrebujemo nikogar, saj nam bo vsemogočni splet z umetno inteligenco dal vse.

Ob tem bi rada izpostavila le dva primera, ki kažeta na duhovno povezanost Cerkve.

Vemo, da število cerkvenih porok v zadnjih letih upada, a letos vem za kar precej mladih, ki se bodo poročili cerkveno in tudi vedo, zakaj bodo to storili in kaj ta zakrament zanje pomeni. Ker cerkvena poroka ni le dejanje zaročencev, nujno potegne za seboj mobilizacijo skupnosti.

Fant in dekle obiskujeta sorodnike in prijatelje ter osebno vabita na poroko. Šla sta na enega od programov priprave na zakon in tam spoznala nove ljudi. Sosedje prinašajo posušeno cvetje, ki ga bodo svatje trosili pri izhodu iz cerkve. Pripravljajo se pevci in šrangarji, tete pečejo pecivo in poskrbijo za poročno svečo.

No, tudi pri meni se je oglasil mladi par in skupaj smo iskali primerna svetopisemska besedila za cerkveni obred. To je moč skupnosti, ki se ne bo končala s svatbo in poročnim potovanjem, saj ima ta par za seboj skupnost, ki ju bo nosila tudi v prihodnje, ko se bosta soočila z izzivi življenja. Prav ima naš dobri Bog, ki je rekel, da ni dobro, če je človek sam, in nam je dal drug drugega. Kakšen velik dar je to!

Drug primer je žalosten, saj je nedavno za rakom umrla mlada mama in zapustila moža z majhnim otrokom. Kar hitro po poroki sta se soočila z veliko stisko in bolečino. Nadalje je v naši župniji zavzet župljan zbolel za neozdravljivo boleznijo. Bog, kako je to mogoče!? Zakaj dopuščaš, da trpijo dobri ljudje, tvoji otroci, ki so ti zvesti in ti služijo s svojimi darovi? Ali ni to krivica?

Odgovorov ne najdem, vem pa, da se v tako težkih trenutkih izkaže moč in mreža skupnosti. SMS sporočila gredo naokoli in že takoj smo v naši cerkvi molili za to družino. Naš župnik je predlagal tudi devetdnevnico k božjemu služabniku škofu Antonu Vovku za ozdravljenje našega župljana in molitev nas bo devet dni povezovala v zaupni prošnji. Pri njej sem čutila, kako smo skupaj pred oltarjem zbrani bratje in sestre, ki nosimo tiste med nami, ki trpijo in božja tolažba se izliva nas nas ter vse trpeče.

Lahko pa vsak dan z drobnimi dejanju ljubezni gradimo skupnost, v kateri podarjamo svojo bližino, konkretno pomoč, poslušanje...

Takšno je naše življenje. Posuto je s cvetjem in trnjem. Pretreslo me je, kako krhko je. Danes smo zdravi, jutri nam zdravnik pove težko diagnozo in vse, kar imamo in načrtujemo, se sesuje v trenutku. Zato si vzemimo k srcu besede sv. Pavla, ki nam je napisal, da je vse dar in da naj živimo tako, kot da bi imeli vse, in hkrati nič nimamo, kajti vse bo minilo. Vse nam je podarjeno in vse nam je lahko odvzeto, je duhovna modrost, ki se je ni lahko naučiti. Je pa pot lažja, če nas podpira skupnost bratov in sester v Kristusu, kar štejem za izjemen božji dar.

Res je, ne moremo preprečiti vseh bolezni, ne moremo zadržati naših hiš, polj, njiv, služb ali otrok in staršev, kajti »podoba tega sveta preide«. Lahko pa vsak dan z drobnimi dejanju ljubezni gradimo skupnost, v kateri podarjamo svojo bližino, konkretno pomoč, poslušanje in molitev, in tako lažje gremo naprej v Očetovo hišo, kjer nam je pripravljen večni dom.

Tam je dom tudi naših mučencev, neusmiljeno pobitih po II. svetovni vojni. Prav je, da si prizadevamo za njihov dostojen pokop, za kar bo potrebno še nekaj časa in dobre volje vseh. Vedno pa jih lahko objamemo z molitvijo in sočutjem do njihovih bolečin in do bolečin mater, očetov, žena, otrok, bratov in sester, ki so prestajali izjemno žalost ob izgubi svojih dragih.

Zato moramo postajati strokovnjaki za medsebojno podporo in za skupnost, zbrano v Jezusovem imenu. To je naše upanje in močno pričevanje v našem okolju, kjer kristjani postajamo manjšina, kar je tudi velika prednost, če jo le hočemo prepoznati. Kdaj, če ne zdaj, imamo odlično nalogo, da smo dober kvas in dobra sol in povezani med seboj v Jezusu?

Na koncu pa tudi vas prosim: spomnite se v molitvi pokojne mamice in našega župljana. Bog vam povrni.