58. romanje bolnikov in invalidov, Brezje | (foto: Matjaž Merljak)
Škof Kozinc na romanju bolnikov: V krhkih posodah nosimo neizmeren zaklad
Slovenija Petra Stopar
Na Brezjah so se na 58. narodnem romanju zbrali bolniki, invalidi in njihovi svojci in spremljevalci ter starejši. Pri sv. maši jih je murskosoboški škof Janez Kozinc spodbudil k zaupanju v Boga tudi sredi bolezni, starosti in različnih življenjskih preizkušenj. V homiliji je poudaril, da človekova vrednost ni odvisna od njegove moči, zdravja ali storilnosti, temveč od dejstva, da je ljubljeni Božji otrok. Nekateri navzoči so med mašo prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja.
Po naših informacijah je na Brezje danes prišlo približno 3000 romarjev. Škof Kozinc je svoj nagovor začel z razmišljanjem o Jezusovih besedah: »Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Ob tem je opozoril, da skušnjava človeka ni vedno le v kopičenju materialnih dobrin. Tudi hrepenenje po zdravju, samostojnosti ali bližini drugih lahko postane nekaj, na kar človek naveže svojo vrednost in svoje upanje.
»Jezus nas spominja, da smo vredni več kot ptice na nebu in lilije na polju. Te ne proizvajajo in ne služijo, ampak preprosto so. Bog pa skrbi zanje. Koliko bolj skrbi za človeka, ki ga je vzljubil,« je poudaril škof Kozinc.
Bog ostaja blizu tudi v nemoči
V nadaljevanju je spregovoril o vprašanjih, ki se pogosto porajajo v času bolezni, osamljenosti in staranja. Marsikdo se ob telesnem pešanju sprašuje, ali Bog res vidi njegove potrebe in ali zanj še skrbi.
Ob tem je škof spomnil na Kristusovo trpljenje. Tudi Jezusovo telo je bilo izmučeno, obleka mu je bila odvzeta, ob njem pa je ostalo le nekaj najzvestejših spremljevalcev. Toda prav v teh trenutkih ga je spremljala Očetova bližina.
»Kakor je bil Bog navzoč pod križem svojega Sina, je navzoč tudi ob vsakem človeku v njegovi nemoči. S svojo nežnostjo in sočutjem spremlja tistega, ki trpi,« je dejal.
Mir, ki ga svet ne more dati
Po škofovih besedah svet človeku ne more podariti miru, kakršnega daje Bog. Ta mir ne izvira iz popolnega zdravja ali življenjske varnosti, ampak iz zaupanja in izročitve v Božje roke.
Takšen notranji mir je mogoče prepoznati v pogledu ali gesti človeka, ki kljub bolezni in omejitvam živi v zaupanju. Gre za sad duhovnega zorenja, ki se pogosto oblikuje prav skozi preizkušnje in lastno nemoč.
Krhke posode z neizmernim zakladom
Osrednji poudarek nagovora je škof Kozinc strnil v podobo, ki jo uporablja apostol Pavel: človek je kakor glinena posoda – krhek in minljiv. Toda prav v to krhkost je Bog položil neizmeren zaklad.
»Bog bi nas lahko ustvaril močne kakor jeklo in trdne kakor granit, pa je izbral krhko snov. V to krhkost pa je položil svojega Duha, svojo besedo in svojo navzočnost,« je poudaril.
Po njegovih besedah prav človekova nemoč lahko razkrije Božjo moč.
Ko je človek mlad, mu je običajno dana moč, ki jo ljudje lahko vidijo. Ko človek zori in to zorenje spremlja telesna nemoč, pa ta postavlja na preizkušnjo človekovo potrpežljivost, blagost, dobrohotnost in odnos z Bogom – osebno vero.
»Ne bodite v skrbeh za jutri«
Nagovor je škof sklenil z Jezusovim povabilom, naj se ne obremenjujemo s prihodnostjo. »Naš Gospod daje moč za današnji dan. Če skrbi za ptice pod nebom in oblači lilije na polju, koliko bolj skrbi za nas, ki smo njegovi otroci,« je dejal.
Romanje na Brezjah je tudi letos številnim bolnikom, invalidom, starejšim in njihovim spremljevalcem prineslo izkušnjo povezanosti, molitve in upanja ter sporočilo, da tudi v krhkosti človeškega življenja ostaja navzoč neizmeren Božji zaklad.
Narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje vsako leto organizirata revija Ognjišče in Slovenska karitas. Pobudnik romanja je bil ustanovitelj Ognjišča msgr. Franc Bole, ki je želel tudi najbolj preizkušanim članom Cerkve omogočiti dan molitve, srečanja, duhovne spodbude in izkušnje pripadnosti občestvu. Romanje tako že skoraj šest desetletij ostaja znamenje bližine, solidarnosti in upanja za številne bolnike, invalide, starejše ter njihove svojce in spremljevalce.



