Sveta maša ob 6. obletnici smrti očeta Franca Boleta | (foto: ARO)
Ob obletnici smrti Franca Boleta: Hvaležen spomin
Radijski utrip Alen Salihović
Ob šesti obletnici smrti ustanovitelja revije Ognjišče, Radia Ognjišče in prvega direktorja Slovenske karitas Franca Boleta so se danes dopoldne sodelavci obeh medijskih hiš zbrali na škofiji Koper. S sveto mašo so se zahvalili za njegovo življenje, delo in duhovno dediščino, ki še danes zaznamuje slovenski medijski in cerkveni prostor. Somaševanje je vodil upokojeni koprski škof Jurij Bizjak, ki je v nagovoru izpostavil temeljne poteze Boletove osebnosti: veselje do življenja, sprejemanje križa in posebno občutljivost za uboge.
Franc Bole, ki je pred šestimi leti umrl v starosti 88 let, velja za eno ključnih osebnosti sodobne Cerkve na Slovenskem. Rodil se je 9. avgust 1932 v Koritnicah pri Knežaku. V Knežaku danes stoji tudi obeležje, delo kiparja Mirsada Begića, v spomin na njegovo življenjsko in duhovno zapuščino.
Maša kot srečanje veselja
Škof Jurij Bizjak je v pridigi poudaril, da sveta maša ob obletnici smrti ni zgolj spomin žalosti, ampak predvsem »srečanje veselja«. Po njegovih besedah je bilo prav veselje ena najizrazitejših lastnosti Franca Boleta.
Kot je dejal, je bil Bole po naravi vesel človek in tega veselja mu niso mogle vzeti niti preizkušnje niti številne težave, s katerimi se je srečeval. Veselje je ohranjal kot notranjo držo in iz njega črpal moč za svoje delo ter odnose z ljudmi.
Sprejemanje križa kot vir notranjega ravnotežja
Druga pomembna značilnost njegovega življenja je bila sposobnost sprejemanja križa. Škof Bizjak je poudaril, da križ ostaja breme le toliko časa, dokler človek pred njim beži. Ko ga sprejme, lahko postane celo vir notranjega miru in veselja.
Po njegovih besedah je Franc Bole življenjske težave sprejemal mirno in realistično, brez pretiranega pritoževanja. Ni se ustavljal ob ovirah ali neuspehih, ampak je šel naprej, osredotočen na poslanstvo. Takšna drža mu je omogočala notranje ravnotežje ter sposobnost, da je ostajal nad vsakodnevnimi zapleti in razočaranji.
Dobrota srca in skrb za uboge
Posebno mesto v nagovoru je škof namenil tudi Boletovi dobrodelnosti. Spomnil je na številne pobude pomoči, ki jih je razvijal že v okviru Ognjišča, kasneje pa tudi pri Slovenski karitas. Na različne načine je znal povezovati dobrotnike in spodbujati solidarnost, še posebej do bolnikov, osamljenih in ljudi v stiski.
Po škofovih besedah je bila prav ljubezen do trpečih ena njegovih najbolj prepoznavnih potez. Kljub širokemu razponu dejavnosti je ohranjal izjemno občutljivost za konkretne življenjske težave posameznikov in vedno iskal načine, kako pomagati.
Spominjamo se...
Spominjamo se "očeta Franca" - oznanjevalca s pisano in tiskano besedo, z govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo; - ki je vse svoje moči in svoje znanje posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi; - ki je videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili; - ki je neustrašno oral ledino na številnih področjih; - ki se je noč in dan trudil, da bi Evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; - človeka, ki je na svoji dolgio življenjski poti uspešno prebrodil številne preizkušnje, pasti in grožnje; - in si je vse življenje prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti. "Oče Franc" je bil človek, ki si je upal "stopiti iz čolna".
Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.
Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.
Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)
Nekaj misli "očeta urednika":
- Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
- Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
- Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
- Kakor se je civilizirani človek poglobil v zakone narave, tako bi se moral poglobiti sam vase. To pa se mu upira.
- Kaj se dogaja v človekovi duši zadnje trenutke življenja, ne vemo. Prav gotovo pa daje Bog posebne milosti, zlasti če so bili naši grehi slabosti in ne hudobije.
- Resnično krščansko življenje človeka ne postavlja v oblake. Nasprotno, postavlja ga na najbolj realna tla. Daje mu moči, da sprejme življenje, kakršno je in ga obvlada.
- Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.
- Kristjani vemo, da je najbolj važno, da smo “simpatični” Bogu. Biti moramo zares prepričani, da je on naš Oče, ki nas ima rad.
Dediščina, ki ostaja
Ob današnjem srečanju so se sodelavci spomnili človeka, ki je znal povezovati vero, medije in karitativno dejavnost ter ustvarjati prostor upanja in bližine. Škof Bizjak je poudaril, da je Francu Boletu uspelo vzpostaviti ravnotežje – v sebi, v skupnosti in v služenju drugim.
Prav to ravnotežje, zaznamovano z veseljem, sprejetim križem in odprtim srcem za uboge, ostaja trajen navdih tudi za prihodnje generacije sodelavcev in poslušalcev, ki živijo iz sadov njegovega dela.
