Prof. dr. Miran Možina | (foto: Osebni arhiv)
Dr. Miran Možina: Vsako posploševanje trči ob izjemo, v nujnost vnovičnega dialoga
Za življenje Nataša Ličen
V življenju odigramo več vlog, skozi vloge se tudi izkaže, kdo smo. Skoznje se oblikuje naša identiteta. Skozi različne vloge, ki jih imamo v življenju, se izoblikuje celosten občutek sebe. Vloge nas po eni strani ščitijo, po drugi strani pa lahko tudi omejujejo in je dobro, če se za določen čas in v določenem okviru, lahko vživimo v vloge še koga drugega. Pred postom smo se o različnih vlogah in maskah, ki si jih občasno nadenemo, tudi o sočutju, solidarnosti, darovanju in pomoči, pogovarjali s prof. dr. Miranom Možino, dr. med, psihiatrom, sistemskim psihoterapevtom, tudi direktorjem ljubljanske enote dunajske Univerze Sigmunda Freuda.
V oddaji »Za življenje«, v sklopu pustnega dobrodelnega dogajanja na radiu Ognjišče, prof. dr. Miran Možina: »Spodbude za ohranitev naravnanosti, drže do pomoči potrebnih, so nujne. Ključen izziv sodobnega časa je vse večja razpoka med nekaterimi, ki imajo veliko in vse več, ter tistimi, ki imajo vse manj. Ključen izziv našega časa je, da ko pridemo v stik z nekom, ki ima manj – kot rečeno ne samo materialnega, ampak manj možnosti za kakovostnejše življenje, poizkušamo vzpostavljati ravnovesje. Če tega ne bomo delali, nas bo uničilo.
Razcep goji vse večje možnosti tudi za socialno patologijo, za nemire, za konflikte, tudi za »kataklizmična« čiščenja. Saj poznamo skrajnosti iz zgodovine, zaskrbljujoče je, ko danes prepoznavamo določene vzporednice s tem, kar se je že dogajalo. Ključna pri tem je ravno neenakost, ki vse to poganja. Zato bodimo danes zelo, zelo pozorni na to, če imamo , kar drugi nima, si ne želimo še več, ampak porazdelimo.
Zakaj je toliko cerkvic po gričih, toliko kapelic ...
... zakaj zvonijo zvonovi, zakaj?, da nas spomnijo ob vsakdanjih obveznostih na obstoj dimenzije bivanja, nečesa, h kateremu se je dobro obračati in se ustaviti. Istočasno je za nas, ki živimo relativno v blagostanju, dobro pomisliti na tiste, ki živijo v pomanjkanju. In vemo, da jih je žal zelo veliko. Ne samo v pomanjkanju hrane, bivališča, ampak tudi v pomanjkanju tistega, kar tvori večjo kakovost življenja, možnost izobraževanja in podobno.
Tudi sam sem že veliko let boter, redno pošiljajo slike, kako se ti otroci razvijajo v misijonih. V tem posrednem stiku je neka logika. Zdi se mi dobro, da imajo otroci, deležni te pomoči, občutek, da je nekje tam - če se ozrejo v daljavo, nekaj dobrega, čeprav ne vedo točno kdo. Podobno kot, ko se mi ozremo večkrat v nebo in se vprašamo, je še kaj, kje, poleg tega vsakdanjega življenja? Zdi se mi zelo dobro vedno znova izrabiti raznorazne dogodke, ko je nam dobro in veselo, da naredimo nekaj, da bo malo bolje še drugim.«
Vedno lajšaj. Kaj to pomeni?
»Veliko bolezenskih stanj zaenkrat presega znanje zdravnikov. Ali to pomeni, da rečemo ljudem, ne moremo pomagati? To, kar lahko vedno damo, je pozornost, da prisluhnemo in damo človeku občutek, kljub temu, da ga morda ne moremo, še ne znamo zdraviti, smo tu zanj. In to lajša, vedno. To velja za zdravniški poklic in velja za obče človeško, vedno lahko damo svojo pozornost, svoj čas in svoje sočutje.«
Pri zemljevidu ljubezni upoštevajmo biološki vidik, ki je vezan na intimnost. Če ni čustvene povezanosti, se tudi intimnost težje razvije. Nežnost, občutek bližine, čustvene topline in tako naprej. Pomembno je tudi kakšne kulturne vplive vsrkamo? Še enkrat opozarjam, da smo daleč preveč razpihali pomen romantike in zaljubljenosti.
"Ustvarjamo družbene okoliščine, v katerih lahko izbiramo. Če gledamo zgodovino naše civilizacije, je vseskozi prisotna dialektika. Ne smemo pozabiti, da postane človek v neugodnih okoliščinah – in to je normalen odziv, bolj egoističen, lahko tudi bolj napadalen in krut. Gre za preživetje, to je vgrajeno v genetiko. Če tega ne bi imeli, evolucijsko ne bi preživeli. Kar je zanimivo, ravno v vojnih časih se izrišejo tudi skrajno sočutne, požrtvovalne zgodbe. To je ta dvojnost in demokracija naj bi bila po definiciji, širjenje raznolikosti, možnosti izbire. Če se človek ne počuti ogroženega, je večja verjetnost, da bo dober.«
Bi univerzialni dohodek bolje reševal problem rastoče družbene neenakosti?
»Mislim, da obstaja še boljša rešitev, koncept univerzialne temeljne storitve. Kaj to pomeni? Na tem planetu imamo neverjetna bogastva, problem je enakomerna porazdelitev. Dovolj je denarja za to, da bi vsem ljudem sveta omogočili zastonj dostop do ključnih storitev, ki vplivajo na kakovost življenja. Pojdimo po vrsti, pravica do zdravstvenega varstva, socialnega varstva, pravica do šolanja, do dostopa do informacij, do gibanja, do prometa, do stanovanja, bivališča ... , obstaja knjižica z istoimenskim naslovom. Vredna pozornosti, v njej imate podrobnejšo analizo.«
Kar vemo iz svetovnih statistik, rastoči življenjski standard se povezuje z manjšim številom otrok
»Zahtevno vprašanje, kako si ga razložiti?, odpira kompleksnost ljubezni. Pri raziskovanju ljubezni imamo model, ki opozarja na biološke vidike -motivacijski spolni vidik, potem na psihološki vidik - ob katerem velikokrat v sodobnih poskusih polarizacije naletimo na pretirano romantiziranje ljubezni, in še na družbeni vidik. Izjemno velik vpliv je ravno vpliv kulture in družbe na to, kako ljubimo. Kakšen zemljevid ljubezni imamo?
V našem okolju smo zelo napihnili zaljubljenost, pretirano poveličujemo zgolj to romantičnost ljubezni, ki je postala zelo prodajano blago. Poveličuje se tudi to, če nismo zaljubljeni v nekoga, potem vse skupaj ni nič vredno in se odnos ne more razviti v ljubezen. Kar ni res! Biti spoštljiv do drugega je v mnogih razmerah zahtevno, tudi v partnerskem odnosu. Kup stvari se je treba naučiti in vaditi. Ljubezen je eden od najzahtevnejših projektov. Je nekaj, kar nam nikoli prav dobro ne uspe, vse življenje se učimo. Ljubezen ni sama po sebi umevna, ne uspe vsakomur. O tem premalo govorimo. Danes gre žal v neko hedonistično smer. Imamo veliko krizo vrednot, kljub temu, da imamo ogromno literature, vlada velika zmeda o tem, kaj je ljubezen.«
»Če gledamo, kaj je bistvo demokracije? Raznolikost, različnost, to je največji izziv. Temeljitejša analiza desnice ali levice kaže na kompleksnost. Verjetno bi nas k boljšemu, naprej, peljalo nekaj kar je in na levi in na desni, predvsem pa v tem, kako se vzdržuje ta napetost, tudi razlika med levo in desno, med ženskami in moškimi, med starimi in mladimi, med belimi in črnimi in tako naprej, med vsemi temi razlikami, ki se lahko tako nesrečno polarizirajo. Največji izziv vidim v ohranjanju dialoga. Vsako posploševanje slej ali prej trči ob izjemo, ko se je treba na novo vprašati, in zato, da nadaljujemo dialog, biti v tem skromen.«
