Eden najbolj vidnih vatikanskih uradnikov odhaja drugam

Svet 19. 03. 2026, 13:25 Marta Jerebič

Papež Leon XIV. je 12. marca za vodjo vatikanske dobrodelne dejavnosti imenoval 64-letnega Španca, nadškofa Luisa Marína de San Martína, sicer člana reda avguštincev, ki mu pripada tudi papež. Nadškof Marín je na funciji papeškega elemozinerja nasledil 62-letnega poljskega kardinala Konrada Krajewskega. Slednjega je papež imenoval za nadškofa v Lodžu na Poljskem, njegovi domači nadškofiji, ki je bila brez pastirja že eno leto.

Razvoj papeške elemozinerije

Urad papeškega elemozinjerja sega stoletja nazaj. Omenjen je že v papeški buli iz 13. stoletja, kmalu zatem se je organiziral v uradni urad Svetega Sedež za dobrodelnost. Papež Frančišek mu je v sklopu reforme rimske kurije podelil status dikasterija, in sicer Dikasterija za službo dobrodelnosti. Financira se s prodajo papeških pergamentov – ročno izdelanih listin s fotografijo papeža, ki jih verniki kupijo za posebne priložnosti, kot so poroke, krsti ali duhovniške posvetitve. Na njih so z imenom prejemnika in apostolskim blagoslovom v kaligrafiji zapisane molitve.

Pod Frančiškom funkcija postala zelo dinamična služba

Do prihoda Krajewskega leta 2013 je bil elemozinjer običajno starejši vatikanski diplomat, ki je službo opravljal v zadnjih letih pred upokojitvijo pri 75 letih. Frančišek je to spremenil in položaj spremenil v dinamično službo. Krajewski je tako postal eden najbolj vidnih uradnikov Frančiškovega pontifikata. Postavil je tuše za brezdomce okoli trga sv. Petra, sedel ob Frančišku na javnih avdiencah in vodil vatikanske donacije, od reševalnih vozil za Ukrajino do cepiv proti covidu-19 za skupino transspolnih prostitutk. Osebno je potoval na grški otok Lezbos, da bi pripeljal begunce v Rim, in na otoku Lampedusa razdelil 1600 brezplačnih telefonskih kartic nedavno prispelim migrantom, da bi lahko obvestili svoje družine o preživetju nevarnega prečkanja Sredozemskega morja.

Kdo je Konrad Krajewski?

Kardinal Krajewski se je rodil 25. novembra 1963 v Lodžu. Tam je pri devetnajstih letih vstopil v škofijsko semenišče, nato pa diplomiral iz teologije v Lublinu. V duhovnika je bil posvečen pri 25 letih. Študiral je liturgijo na Papeškem inštitutu sv. Anzelma v Rimu, leta 1999 pa postal ceremonjer papeža Janeza Pavla II. To službo je nadaljeval tudi pod Benediktom XVI. in Frančiškom, ki ga je avgusta 2013 imenoval za papeškega elemozinjerja, junija 2018 pa ga povišal v kardinala.

Služil štirim papežem

V pogovoru za Vatican News je o zadnjih 28-ih letih služenja štirim papežem dejal, da je doživel različne pristope, saj je vsak papež Cerkvi podaril nekaj novega, vsak s svojim poudarkom.

Ko je spremljal papeža Frančiška na Svetovni dan mladih v Rio de Janeiru, ga je dve od trinajstih ur leta poslušal o tem, kaj naj dela kot elemozinjer: biti z ubogimi, zapustiti Vatikan, imeti ob koncu dneva vedno prazen račun, ker je vse namenjeno delom usmiljenja. Ob tem ga je vedno spremljala njegova spodbuda: ‘Če ne veš, kaj storiti, vedno vprašaj Gospoda in vprašaj, kaj bi On naredil namesto tebe.’« »Tudi veliko napak sem naredil,« priznava kardinal, »a v dobri veri, in papež me je vedno razumel ter odpustil.«

Nova vloga nadškofa v Lodžu

O novi vlogi, ki ga čaka, je povedal, da ga je papež Leon z občutkom vprašal, ali želi oditi in vso izkušnjo, pridobljeno v vesoljni Cerkvi, prenesti v krajevno Cerkev. »Z veseljem sem sprejel, saj dobro Cerkve raste s približevanjem vernikom,« je dejal in nadaljeval: »Moja škofija je velika, šteje dva milijona in pol prebivalcev, pripravljen sem služiti.« »Nikoli nisem zapustil Poljske,« priznava, »vedno sem ostal med ljudmi in malce sem pogrešal domovino.«

Spomini na opravljeno delo

Ob spominih na izkušnje je omenil deset misij v Ukrajini, kjer je v imenu papeža pomagal prebivalstvu, ki ga je prizadela vojna. Spominja se, da je osebno v Ukrajino dostavil osem reševalnih vozil oziroma opremljenih sredstev za nujno pomoč. Omenil je tudi trpeče obraze sorodnikov tistih, ki živijo v Gazi, ki jih je srečal med potjo v Sveto deželo ob božiču 2023.

Za uboge je torej v teh trinajstih letih postal »reševalna postaja usmiljenja«. Februarja 2015 so odprli tuše pod stebriščem sv. Petra; številni prostovoljci so se vključili v to službo, ki je nastala zato, da bi jim povrnili dostojanstvo in odpravili stigmo ter vonj ulice. Vsak dan jih približno 150 uporablja te storitve: tu lahko dobijo vse potrebno za umivanje, tudi čisto perilo, topel čaj in opoldne sendvič. Ob tem so odprli tudi brivnico ter ambulanto »Mati usmiljenja«, ki se ji je nedavno pridružila ambulanta »sv. Martin«. V dveh ustanovah deluje 120 zdravnikov, medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov, farmacevtov in prostovoljcev; zagotavljajo specialistične preglede, zobozdravstvene storitve, laboratorijske preiskave ter brezplačna zdravila in terapije.

Pomoč ubogim se je razširila tudi na nudenje prenočevanja. Prvi dom je v ulici dei Penitenzieri, »Dar usmiljenja«, v prostorih, ki so jih ponudili jezuiti in so jih odprli oktobra 2015; sprejme približno 30 moških. Hišo vodijo sestre Matere Tereze. Ob njej stoji »Dar Marijin«, za brezdomne ženske, s približno 50 mesti. Leta 2019 je apostolska elemozinerija zaupala Skupnosti sv. Egidija upravljanje palače Migliori, zgodovinske stavbe iz 19. stoletja, ki so jo preuredili v center za sprejem brezdomcev, starejših in invalidov. Apostolska penitenciarija podpira tudi socialno ogrožene družine.

Kardinal Konrad Krajewski je ob koncu pogovora za Vatican News dejal, da se zahvaljuje vsem ubogim, saj so ga oni naučili brati evangelij in ga živeti na nov način.

Novi papeški miloščinar Luis Marín de San Martín

Za konec pa še nekaj besed o novem papeškem miloščinarju. 64-letni Španec Luis Marín de San Martín je bil od leta 2021 podtajnik generalnega tajništva sinode. Rodil se je 21. avgusta 1961 v Madridu v Španiji. Na Papeški univerzi Comillas v Madridu je doktoriral iz teologije. Opravljal je različne službe znotraj avguštinskega reda in poučeval teologijo.

Zdaj začenja, kot je zapisal na svojem Facebook profilu, novo, prelepo in zahtevno službo. Dodal je, da želi postaviti uboge v središče in se pustiti nagovoriti njihovemu klicu, ki je Kristusov klic. Kot kristjan in kot pastir moram razodevati resnični obraz božje ljubezni, je zapisal in nadaljeval: »Vem, da nisem sam. Sin Cerkve sem, del Božjega ljudstva. Hodimo skupaj. Zato s ponižnostjo in zaupanjem prosim svoje prijatelje in vse, ki mi želite pomagati, da molite zame. Potrebujem trdno oporo molitve. Sicer pa se zavedam, da služenje ubogim usmerja nazaj k evangeliju. Oni nas evangelizirajo.«