Redovniški dan: Kri mučencev – semena upanja

Nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta na redovniškem dnevu

Marijino romarsko svetišče na Zaplazu, 17. septembra 2025

Drage sestre in bratje, redovnice in redovniki, dragi romarji in vsi navzoči!

Dobrodošli in lepo pozdravljeni v Marijinem svetišču na Zaplazu. Obhajamo redovniški dan, namenjen srečanju različnih redovnih skupnosti, ki delujete v Sloveniji. Hvala za vse vaše delo in pričevanje. Hvala, ker vsak dan v skladu s karizmami tiho in zvesto služite Gospodu in ljudem. Vse skupaj združuje isti vir in isti cilj: življenje po evangeliju in oznanjevanje Božjega kraljestva.

Redovništvo je »srce Cerkve« v tem, da kaže na radikalno zvestobo Kristusu, bogati občestvo z raznolikimi karizmami in konkretno uresničuje evangelij v družbi. Od začetkov Cerkve dalje je razumljeno kot posebna oblika življenja po evangeljskih svetih (uboštvo, čistost, pokorščina). Vloga redovništva ni zgolj dodatna, ampak bistvena za razumevanje same identitete Cerkve. Redovne skupnosti skozi različne karizme utelešate raznolikost darov Svetega Duha in bogatite življenje vernikov ter poslanstvo Cerkve v svetu. Kažete na eshatološko razsežnost krščanstva – življenje, posvečeno Bogu, je znamenje prihodnjega kraljestva. Redovniki in redovnice s svojim življenjem pričujete, da je Bog največja vrednota. Redovniško življenje je tako nepogrešljivo za poslanstvo Cerkve danes in jutri.

Današnji svet je pogosto prestrašen, utrujen in zmeden; mnogi se sprašujejo o smislu in tavajo v temi. To vsi močno čutimo. Letos Cerkev obhaja jubilejno leto, posvečeno upanju. Potujemo kot »romarji upanja«. Upanje ni zgolj optimizem, ampak milost, ki jo prejmemo, ko se naslonimo na Boga, ki je zvest. Zato se kot Cerkev želimo vprašati: kje so temelji našega upanja in kako jih lahko posvečeno življenje naredi vidne za naš narod – tudi tam, kjer so odnosi ranjeni in spomin boleč?

Božja beseda nam kaže pot. V prvem berilu apostol Pavel Cerkev poimenuje »Božja hiša, steber in temelj resnice« (1 Tim 3,15). Naš temelj ni odličnost posameznika ali skupnosti, ampak Kristus sam, ki se je prikazal v telesu in bil oznanjen narodom (prim. 1 Tim 3,16). Kaj to pomeni za nas? Najprej, da je središče našega poslanstva živi Gospod. Drugič, da je Sveti Duh, v moči katerega spoznavamo, se odločamo in dobivamo notranjo moč za poslanstvo.

Posvečeno življenje ni najprej organizacijski model. Je način, kako biti na razpolago delovanju Duha, da nas oblikuje po Kristusu. Horizont delovanja je vedno misijonski: evangelij ni namenjen za osebno tolažbo, temveč je dobra novica za vse ljudi. V njem lahko vsakdo dobi Božjo moč za življenje.

Besede današnjega evangelija nas izzovejo z vprašanjem: »Komu smo podobni?« (prim. Lk 7,31–35). Jezus opiše svoje poslušalce kot trdosrčen rod, ki ga ne nagovori niti asketska resnost Janeza Krstnika niti njegovo oznanilo in bližina.

Zdi se, da je med ljudmi vedno nekaj narobe: »Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.« Kako aktualno! Tudi danes hitro podležemo »kulturi pritoževanja«, ki nas paralizira. Pritožujemo se nad politiko, nad mladimi, nad družbo, nad mediji, nad »tistimi v Rimu« ali nad »tistimi v Ljubljani« – in ostanemo na varni razdalji.

Jezus pa pravi, da so Božji modrosti dali prav tisti, ki so njeni otroci. Kdo so ti? Tisti, ki se pustijo voditi Očetu, ki sprejmejo Božji način razmišljanja in svoje načrte prilagodijo Božjim.

Povabljeni smo k poslušnosti srca, ki spreminja našo notranjo držo. Tako bo manj jamranja, več poslušanja; manj zapiranja, več bližine ljudem; manj idealiziranja preteklosti ter več ustvarjalnosti v sedanjem trenutku.

Odprtost Duhu in poslušnost Božji modrosti sta potrebni drži tudi za ovrednotenje naše zgodovine. Krivice, nasilje, ideološke razdelitve in poznejši prisilni molk, vse to je v mnogih pustilo rane. Kristjan ne živi iz dvoboja »naših« proti »njihovim«, ampak iz modrosti Kristusovega križa, kjer je On – nedolžen – nosil greh vseh. Redovništvo ima tu poseben dar: biti kraj tihega spomina, molitve in dialoga.

Smo v cerkvi, kjer je pokopano telo mučenca bl. Alojzija Grozdeta. Dopoldne smo razmišljali o vprašanju, zakaj se priporočamo mučencem? Predvsem zato, ker nam mučenci kažejo, da ljubezen do Kristusa zmore biti močnejša od sovraštva in smrti. Njihova priprošnja ni magična bližnjica, ampak zaveza: skozi njihovo pričevanje nam Duh vliva pogum za zvestobo v majhnih stvareh.

Ko rečemo: »Mučenci, prosite za nas,« pravimo: »Naučite nas ljubiti tako, da resnica ne postane kamenjanje in odpuščanje ne postane amnezija.« Mučenci so semena: iz njihove krvi se rojevajo novi kristjani in novi duhovni poklici. V spominu nanje se prebuja iskreno iskanje Boga, se krepijo mala občestva, v katerih vera postane domača. Naj bo tudi današnje srečanje utrditev naše vere in upanja v spravo in svetlejšo prihodnost slovenskega naroda.

Drage sestre redovnice in bratje redovniki! Prosimo za modrost, ki zna združiti Janezovo strogost in Jezusovo bližino, asketsko svobodo, ki ne beži od sveta, in pastoralno srce, ki je blizu ljudem. Posvečeno življenje je najbolj prepričljivo, ko preprosto živimo to, kar oznanjamo. Ne bomo mogli odgovoriti na vse težave, lahko pa vsak dan z življenjem po evangeliju razsvetlimo delček noči in svetu prinesemo upanje.

Marija, Mati Cerkve, nas uči ponižne poslušnosti in vztrajnega poguma. Ko reče »zgodi se«, se ne umakne, ampak sprejme največjo novost, ki je spremenila svet. Ko poje »Moja duša poveličuje Gospoda«, ne beži od resničnosti, ampak jo vidi v Božji luči in jo sprejme z zaupanjem.

V svetem jubilejnem letu, ki je posvečeno krščanskemu upanju, prosimo za dar »nemira« – ne tistega, ki razbija, ampak tistega, ki žene, da gremo ven iz sebe: da bi šli tja, kjer je tema; da bi govorili, kjer je molk krivičen; da bi molčali, kjer je treba poslušati; da bi vedno znova verovali Božji obljubi, ki ne razočara. Naj nas pri tem spremlja priprošnja bl. Alojzija Grozdeta, drinskih mučenk Krizine Bojanc in Antonije Fabjan, drugih mučencev in vseh svetnikov.

Marija, zvezda upanja, vodi nas k svojemu Sinu. Amen.