Telefoni so nam ukradli otroke

Naš pogled | 12.08.2025, 14:30 Mirjam Judež

Juhu, počitnice! Ali, če sem povsem iskrena, rečem rajši: Juhu, počitnic bo kmalu konec. Pred začetkom dopustov se kolektivno veselimo prostih brezskrbnih dni, morja in obilice prostega časa, a tega so nekako najbolj "veseli", pa še to v narekovajih, ker večinoma nimajo kaj pametnega početi, šolarji. Za starše odraščajočih otrok in najstnikov so počitnice delo in stres.

Družbena omrežja so polna sanjskih fotk in videov s počitnic. A počitnice v realnosti niso sanjske. Ne za odrasle ne za šolarje, še najmanj za starše, sploh tiste z majhnimi otroki. Starši nimamo 45 dni dopusta, ki bi ga lahko vsega v enem zamahu porabili poleti. Spomnim se, kako sva z možem običajno z morja prišla še bolj utrujena kot preden smo šli na pot. Je sicer res, da smo zamenjali lokacijo in si na zalogo nabrali nekaj D vitamina, da smo bili več skupaj, da je bil ritem dneva drugačen, a počitnice so bile (in na nek način so še) naporne, sploh tistim, ki delajo od doma. Ko mali otroci zrastejo, je sicer fizično manj naporno, psihično pa precej bolj, saj jih je treba ves čas poditi stran od ekranov in skrbeti, da so tudi kaj na svežem zraku, da so zaposleni in koristni.

Otroci so ugotovili, koliko pravzaprav zmorejo in kako dobro lahko neko stvar naredijo, če se je lotijo večkrat. Veselje jih je bilo gledati, ko so skupaj pripravljali kosilo in to ne enkrat. Zanimivo je bilo sesti za mizo h kosilu, ki ga je skuhal ChatGPT. No, sinova z njegovo pomočjo. :) Znova smo spoznali, kako močni in hitri smo, če kot družina stopimo skupaj. 

Ko sem po tednih prosjačenja končno dobila številko, koliko je najstarejša hči na telefonu čez dan, me je popadla sveta jeza, bes, obup, obžalovanje, razočaranje in resna skrb: »Kje smo skrenili s prave poti?« Izračunala sem, da je med počitnicami punca v sedmih dneh kar dva dni in noči (beri: 49 ur) na telefonu. To je poraz tudi za starše. Moj poraz, saj sem si predvsem jaz prvih 12 let močno prizadevala otroke držati stran od ekranov, v zadnjih dveh letih pa je vse z velikim naskokom udarilo nazaj! Ni le telefon, ki ga imajo najstniki ves čas pri sebi, skrbi me tisto, kar gledajo, iščejo na telefonu. Jaz zase lahko rečem, da me čas, ki ga dnevno preživim na Instagramu, bolj kot zabava izobražuje, spodbuja k dobremu. Ponuja mi zdrave recepte, slavilno glasbo, navdihujoče misli, zdrave diete, citate iz Svetega pisma, izobraževalne vsebine, ki mi pridejo prav v službi, spominjajo me, kako pomembno je spanje, kako škodljivi so ekrani ... Ponuja mi vsebine, ki jih sicer rada spremljam in me, lahko rečem, do neke mere tudi bogatijo. Odraščajoča mladina in otroci pa gledajo vse kaj drugega ... Tisto, kar gledamo, nam socialna omrežja ponujajo še več. Če gledaš dobre vsebine, dobiš še več dobrih vsebin. Če gledaš puhlice, pa še več neumnosti. In verjamem, da mladina po večini gleda bedarije.

Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo. Sicer si takrat zaslužim »laskavi« naziv najbolj obupne matere na svetu, a me ne gane! Prizadevam si, da jasno in včasih zelo glasno komuniciram vrednote, ki se nama z možem zdijo pomembne in niso povezane s telefonom.

Dr. Dan Podjed, ki ga občasno gostimo tudi v našem radijskem etru, pove, da se v povprečju na dan dotaknemo zaslona svojega mobilnega telefona 2617-krat. Potrka nam na vest: »Kolikokrat pa se dotaknemo človeka?« Statistike kažejo, da tudi odrasli drsamo po ekranu približno 4 ure dnevno. Podjed predlaga, da ta čas prepolovimo in ga namenimo mladim. 12 % ljudi se celo tušira s telefonom. Si predstavljate to norost? Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. To je več kot tretjino dneva. Tretjino prespijo, vsaj četrtino dneva so v šoli, koliko jim še ostane za življenje v realnem svetu? Za druženje, za pomoč v družini, za ŽIVLJENJE? Celi dve uri! Skoraj polovica staršev poroča, da je njihov otrok morda zasvojen s telefonom. Približno dve tretjini učiteljev pravi, da telefoni učencev motijo pouk. 52 % najstnikov sedi tiho drug ob drugem in drsa po zaslonu. Ne gledajo drug drugega. Telefoni so nam ukradli otroke.

Zato jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo. Sicer si takrat zaslužim »laskavi« naziv najbolj obupne matere na svetu, a me ne gane! Prizadevam si, da jasno in včasih zelo glasno komuniciram vrednote, ki se nama z možem zdijo pomembne in so daleč stran od telefona: delo oz. pomoč doma, gibanje na zraku, druženje z družino oz. brati in sestrami, osebna rast oz. med počitnicami to pomeni vsaj ena lekcija DuoLinga na dan, minute za duhovnost, še vedno pa se na seznamu najde tudi skrb za higieno. :)

Ko smo začeli sistematično delati »kljukice«, če je vse to prisotno v dnevu, smo bili presenečeni, da je v bistvu vse našteto že na nek način vključeno v naš vsakdan, le da smo dobrih stvari dodali še malo več. Rezultati so bili hitro vidni in zelo spodbudni! Določene stvari so se obrnile na bolje, tudi naši odnosi, je pa res, da sta nadzor in motivacija zahtevna, zato ta poskus prav dolgo ni trajal, a tudi ko so »kljukice« ugasnile, je še vedno slišati njihov odmev.

Otroci so ugotovili, da moje zahteve niso tako nemogoče, kot se je zdelo na prvi pogled. Ko sem najstarejši razkrila svoj »genialni načrt«, je padla v jok. A izkazalo se je, da si lahko z vestnim delom (vsaj tistim za družinski posel, domačih opravil namreč ne plačujemo) prislužiš solidno žepnino. Otroci so ugotovili, koliko pravzaprav zmorejo in kako dobro lahko neko stvar naredijo, če se je lotijo večkrat. Veselje jih je bilo gledati, ko so skupaj pripravljali kosilo in to ne enkrat. Zanimivo je bilo sesti za mizo h kosilu, ki ga je skuhal ChatGPT. No, sinova z njegovo pomočjo. :) Znova smo spoznali, kako močni in hitri smo, če kot družina stopimo skupaj. Delo je opravljeno mimogrede, hkrati pa se otroci po dobro opravljenem delu počutijo samozavestne in ponosne. Učili smo se tudi pogajanja, izražanja svojih želja, čustev in zahtev. Družinski sestanki so bili pogosto predolgi, zato smo »kljukice« sčasoma opustili, a mislim, da smo vsi skupaj dojeli, kaj je v življenju pomembno in da skrivanje po sobah z ekrančki ne prinese prav nobenega zadovoljstva.

Nekateri imajo pravilo, da ko vnuki pridejo na obisk, morajo svoje telefončke oddati v posebni škatli, ki jih tam počakajo do odhoda domov. Ko je sestra peljala moje otroke na izlet, je telefone čuvala mama Kristina, natančneje njena slika ...

Vzgoja danes je bolj zahtevna, kot je bila. Čeprav ekrani omogočajo staršem več miru, ta mir ne pomeni nič dobrega, prinaša odtujenost. Namesto ekranov bi se morali igrati, zbijati žogo in šale, kartati, iti v gozd v dežju in skakati po blatu. Ne le otroci, tudi odrasli. Čeprav se pogosto jezim na našega psa, ker ga na žalost ne moreš preko ekrana poslati »opraviti potrebo« na lokacijo, ki si jo označil na Google zemljevidih, sem psu in hčerki, ki ga je spravila v naš dom, na nek čuden način celo hvaležna, saj mi niti v dežju ali snegu jutranji sprehod ne uide. Če sem poštena, se čudnih mokrih, ledenih ali nočnih sprehodov najraje spominjam. Prav vsak sprehod, ne glede na vreme, pa me napolni z radostjo. Včasih vmes klepetam po telefonu, pogosto molim, kdaj pa samo razmišljam ali načrtujem. Ter diham svež zrak …

12 % ljudi se celo tušira s telefonom. Si predstavljate to norost?

Tale prispevek ne prinaša pametnih zaključkov, morda le kak namig za starše in stare starše. Nekateri imajo pravilo, da ko vnuki pridejo na obisk, morajo svoje telefončke oddati v posebni škatli, ki jih tam počakajo do odhoda domov. Ko je sestra peljala moje otroke na izlet, je telefone čuvala mama Kristina, natančneje njena slika, saj se je babica pol leta nazaj poslovila. Telefona sta počakala pri njeni sliki in še več kot teden kasneje so se vsi štirje pri družinskih prošnjah in zahvalah spomnili na super izlet s teto in stricem.

Ta hip, ko zaključujem svoje dolgo razmišljanje, hčerin telefon varno počiva v moji torbici. Maruša je gotovo hudo slabe volje, ker sem ji ga spet vzela. Jaz sem pa zadovoljna, ker bo njeno tedensko povprečje preživetih ur na ekranu padlo na »samo« štiri ure. Naj si ob sklepu znova sposodim Podjedove besede, s katerimi je sklenil predavanje za starše mladostnikov: »Naj bo zadnje, česar se dotaknete danes, živo bitje, ne pa naprava, ki jo odložite ob postelji. Mogoče bo večer še zanimiv.« :)