Papež kot moralna avtoriteta, ne politični igralec

Spoznanje več 23. 04. 2026, 10:22 Rok Mihevc

Verbalni napadi ameriškega predsednika Donalda Trumpa na papeža Leona XIV. so v zadnjih dneh spet dobili ostrino. Kot da se Trump ne zaveda, kakšna je vloga papeža in ga ima za nekoga, ki bi moral voditi politiko, ne Cerkve. A odziv svetega očeta, ki se trenutno mudi na obisku v afriških državah, ostaja umirjen in jasen, da papež ni politik, je v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj, dogajanje« komentiral p. Branko Cestnik.

Papež ni politik

Poslanstvo svetega očeta ni vodenje države ali političnih strategij temveč oblikovanje vesti, je dejal Cestnik. »On je zelo umirjeno rekel, "jaz nisem politik, Trump je hotel, da se politično odzovem, moje sporočilo pa je sporočilo pastirja Katoliške cerkve in sporočilo evangelija in to sporočilo je ne vojne, ampak mir, dialog, pogovor. Mi ne vodimo države, mi oblikujemo vest".«

Papež, ki pozna obe strani kovanca

Na koncu je po Cestnikovem mnenju papež avtomatsko izpadel kot zmagovalec. To, da Robert Prevost prihaja iz ZDA, je prej ovira za papeštvo kot prednost, ravno zato, ker ima Ameriška cerkev veliko vlogo v Vatikanu preko dveh linij, ena je intelektualna, druga je ekonomska. »Dobili smo papeža, ki je kot kača noge skrival svoje severnoameriško poreklo in je kot »zgodovinski background« omenil Južno Ameriko, Peru in je naprej pozdravil njih in ne sofarane iz Chicaga. Dobili smo papeža svetovnega formata, ki zna biti z revnimi iz industrijske prestolnice Chicago, ki je živel v Andih. Pozna obe strani kovanca. In zdaj tudi vidimo, da je ta njegova širina in ukoreninjenost v evangeliju, razlog, da je prišel v konflikt s Trumpom. Ta je morda računal, da ga bodo obrnili, a se je uštel, papež je dobil nesporno podporo drugih politikov in javnosti.«

O "kristofašizmu"

V ozadju vsega tega se že lahko vidi tudi beseda, ki ni nič kaj prijazna in se ji reče »kristofašizem«, sta ugotavljala voditelj Jože Bartolj in Branko Cestnik. Gre za kritiko zlitja religije z nacionalizmom, militarizmom in idejo izvoljenosti, ta koncept je že v 90. letih razvila nemška teologinja Dorothee Sölle. »Analizirala je ta pojav novega evangelizma, bolj televizijskih pridigarjev, povezan s karizmatičnimi gibanji, pri katerih je navzoč ta evangelij blagostanja. Miselnost, da te Bog blagoslavlja in to se pozna na tvojem žepu, Bog te blagoslavlja in ti si zdrav, Bog te blagoslavlja in ti imaš uspeh, si izvoljen kot predsednik. In ta evangelij blagostanja je pri Trumpu zelo očiten, ker je tudi njegova družina hodila v tako cerkev v New Yorku. Trump ima to miselnost evangelij blagostanja, tudi moj politični in gospodarski uspeh potrjuje, da sem božji izvoljenec, to je ta trik, ki se zgodi pri teh ljudeh.«

Poceni učenčevstvo

V tem okviru vera postane orodje moči, podpira vojsko, politično dominacijo in celo rasne ideje. Takšno razumevanje krščanstva je v ostrem nasprotju z evangelijem, ki poudarja ponižnost, služenje in univerzalnost. »Na koncu pa teologinja opazi še »poceni učenčevstvo«, da tega ne vzamejo zares, bolj površno, kot jim ustreza. In ti elementi so zdaj vidni pri Trumpu, to bi si upal reči.«

Zanimivo je še, da Trumpovo okolje vključuje več vidnih katoličanov, od žene Melanie do političnih sodelavcev, kljub temu pa to ni prineslo večje zmernosti ali teološke globine v političnem diskurzu. Nasprotno, zdi se, da politična logika prevladuje nad versko, ne pa obratno.