Marjan Bunič | (foto: Rok Mihevc)
Si binkošti ne zaslužijo spoštovanja?
Naš pogled Marjan Bunič
Aleluja, Jezus živi! Vsako leto velika noč potrjuje bistvo naše vere – smrt je premagana, ni več dokončna. Božja ljubezen je tolikšna, da se daruje na križu in nam da s svojim vstajenjem upanje, da nekoč vstanemo tudi mi – čaka nas večnost. Obljuba je zapečatena. Prazen grob napolni vse tisto, kar je v nas praznega.
Spomnim se, kako sem pred leti, ko sem v Harlemu v New Yorku prisostvoval evangeličanski gospel maši, ugotavljal, da je sicer vse izredno – vrhunska pridiga z glasbenimi vložki, ki pripelje do pravega izbruha gospel zbora in nato do pravega rajanja ob aleluji, pa vendar je ob vsej gledališki perfekciji nekaj manjkalo. Najbolj bistveno. To sem doživel nekaj dni pozneje v polni katedrali mladih na kolenih pred Najsvetejšim, kjer je ob svečah ob kapucinskem bendu zvenela čisto drugačna aleluja – prihajala je globoko iz src in prek mladih grl nežno zdrsnila pred oltar ... Prisotnost živega Boga. Takrat sem v občudovanju pomislil: »Kako lepa je naša vera!«
Velika noč je zaradi zmage nad smrtjo naš največji praznik. Pravzaprav bi njegovo veličino težko izmerili. Ravno zato mu tudi v našem programu namenjamo toliko pozornosti v besedi in glasbi. Cerkveni obredi so ta čas polni skrivnostne simbolike, pisanosti v barvah, bogati v kadilu. Tudi folklora narodnega praznovanja je izredno barvita, raznolika in še posebej tradicionalna. Vse je v presežkih, v katere želimo biti osebno vpeti. Prav zato me toliko bolj zaboli poročanje 'naše' STA in 'našega' nacionalnega medija v tretjeosebni obliki, da »... kristjani praznujejo ...« Mar res ni v njihovi ekipi nobenega kristjana, ki bi naredil prispevek z našega vidika in ga spremenil v »... kristjani praznujemo ...«? A to je že neka druga zgodba ...
Skratka, velika noč je tako presežni praznik, da se nekako naravno vsako leto pojavi misel, ki je tudi nam radijskim sodelavcem popestrila velikonočno tridnevje, da bi veljalo ta praznik zaradi njegove veličine in našega spoštovanja pisati z véliko začetnico. In potem smo spet tam ... Pri argumentiranju tega in onega. Morda bom od tu naprej marsikoga vznemiril, a ker se rubrika imenuje 'Naš pogled', si dovolim razmišljati naglas.
Kot nekdo, ki se ukvarja z jezikom, sem namreč pri tem vprašanju razpet med stroko in čustvi. In dam po tehtnem premisleku seveda prednost stroki. Zakaj? Ker reševanje nekih tehničnih, strokovnih stvari na podlagi čustev običajno ne naredi reda, ampak ga ruši. Bom razložil ...
Popolnoma jasno je, da imamo zelo radi veliko noč. In božič. In še marsikateri praznik. In velja pravilo, da v osebnem dopisovanju itak lahko pišemo vse praznike tudi z veliko začetnico. Kakor sami želimo in čutimo. V javnem knjižnem zapisovanju pa velja pravopisno pravilo, da vse praznike pač pišemo z malo začetnico (izjema so le tisti, ki se začenjajo z izpeljavo iz lastnega imena, kjer pač prevlada pravilo pisanja lastnih imen z véliko: Marijino vnebovzetje, Prešernov dan ...). Vsak lektor, kar občasno sem, bo tako pri pisanju člankov (javnih besedil) svetoval upoštevanje tudi tega pravopisnega pravila. In zdaj že vidim nekaj postrani pogledov: »Kakšna je pa tvoja vera?«
Odgovarjam, da nič manjša zaradi male začetnice. Pravopis je pač nek skupek pravil, ki so nastala na podlagi zrcaljenja živega jezika, etimologije besed in primerov ter predvsem želje na podlagi tega vpeljati nek čim boljši red, ob katerem bo raba slovenščine (ki zaradi mnogih sklonskih in drugih jezikovnih oblik ni ravno najlažji jezik) vsem čim bolj jasna in enostavna. Čustveni pogledi na jezikovna pravila običajno zameglijo celotno sliko.
Kdor je denimo prepričan, da je pisanje božiča in velike noči z malo posledica povojnih komunističnih pritiskov, bo najbrž presenečen ob spoznanju, da je to pravilo z nekaj izjemami uveljavljal že Breznikov pravopis iz leta 1920. Še več – eden največjih slovenskih jezikoslovcev frančiškan p. Stanislav Škrabec, ki se je rodil leta 1844, je zagovarjal pisanje vseh praznikov, tudi obeh omenjenih, z malo začetnico.
Argument pisanja božiča in velike noči z véliko začetnico 'zaradi spoštovanja' pa razpade pred vprašanjem: »Ali si potemtakem drugi prazniki ne zaslužijo spoštovanja? Si ga zaslužijo manj? Koliko? Si binkošti zaslužijo spoštovanje le za malo začetnico? Za pol vélike začetnice? Pa telovo, vsi sveti, pepelnica?« Kdo bo to presodil? Marsikaterega teologa sem že slišal, da so binkošti vendarle bolj pomembne od božiča. V take ocene si niti ne upam niti ne želim spuščati. Kaj se šele zgodi z argumentom spoštovanja, ko dodamo še državne praznike! Božič z véliko, dan samostojnosti in enotnosti pa kako? Z malo?
Skratka, obstoječe jezikovno pravilo, ki ga, mimogrede, upoštevajo tudi vse cerkvene inštitucije, je najbrž plod poenostavljenega reda, ki nima nič z ideologijo in čustvi, sploh pa ne z vero: Ali vsi prazniki z véliko ali pa nobeden. In stroka je izbrala slednje.
Seveda se to pravilo lahko sčasoma tudi spremeni, saj je jezik živ in živa raba narekuje normo, ne obratno. Pa vendar bi si želel, da bi bile take spremembe zelo premišljene in nikakor ne rezultat čustvenih pritiskov. Teh je že tako dovolj na 'levi strani', ki si nikakor ne da dopovedati, da slovnični spol besed pač nima nobene zveze s spolom v naravi, da je to le slovnična kategorija, ki je mnogokrat popolnoma neodvisna od dejanskega spola. Tako je npr. 'zbor' moškega spola, čeprav gre morda za žensko zasedbo, 'skupina' pa je ženskega spola, čeprav gre morda za druščino možakarjev. Ne, čustva meglijo presojo in rezultat je siljenje rabe podčrtajev, ki naj bi vključevali vse, v bistvu pa izključujejo večino ...
Pa da ne zaidem. Izmerimo svojo vero in spoštovanje na drugačen način, ne z nekim jezikovnim pravilom za javna besedila. Zasebno pa itak kakor komu paše. Živela svoboda!
Bistvo itak ni v formi, ampak v vsebini: »Aleluja, Jezus živi!«
