Še štiri leta

Komentar tedna 27. 03. 2026, 14:40 Matej Cepin

Za teden po nedeljskih državnozborskih volitvah se zdi, kot da se je družbeno, predvsem pa medijsko življenje nekoliko umirilo. Sam sem zaradi predvolilne kampanje v preteklih tednih medije spremljal bolj intenzivno, zato se mi je ta teden včasih zazdelo, kot da smo v obdobju kislih kumaric. Mesto v osrednjih medijih so, na primer, ponovno dobile novice o vremenu.

Vsaka štiri leta

Za nami so politične olimpijske igre. Lokalne, evropske, pa tudi predsedniške volitve v javnosti še zdaleč ne pritegnejo toliko pozornosti kot prav volitve v Državni zbor. In poleg tega, tako kot olimpijske igre, tudi te potekajo vsaka štiri leta.

Če bodo naslednje državnozborske volitve redne, kar sicer niti ni popolnoma samoumevno, bomo poslance naslednjič volili leta 2030. Natanko 40 let po prvih večstrankarskih volitvah, ki so bile leta 1990, torej.

Štirideset let! V meni še vedno odmeva izjava pokojnega Ivana Omana, ko so ga nekoč vprašali, kdaj se bo slovenska demokracija »normalizirala«. Dejal je, da bomo, podobno kot nekoč izvoljeno ljudstvo, morda tudi Slovenci potrebovali 40 let, preden bomo dosegli našo obljubljeno deželo. Kaj menite? Smo že tam? Ali bomo morda v obljubljeni deželi čez štiri leta?

Če kdaj, se prav zdaj, ob koncu postnega časa, ko že slutimo trpljenje in vstajenje, zdi hrepenenje po obljubljeni deželi še toliko bolj na mestu.

Voditelji

Ob tem mi pred oči najprej stopa lik Mojzesa, ki je »izraelsko osamosvojitev« izpod Egipčanov sicer vodil, ki je obljubljeno deželo tudi videl na lastne oči, a vanjo nikoli ni vstopil. Umrl je tik pred koncem te 40-letne poti skozi puščavo.

Pojav, ko nek voditelj ni dober za različne situacije, je v poslovnem svetu dokaj pogost. Velikokrat se zgodi, da podjetnik, ki je podjetje ustanovil in ga vodil, ko je bilo to še majhno, nestrukturirano in polno zanosa, kasneje, za vodenje 50- ali 100-članskega kolektiva ni več dobra izbira. Gre namreč za popolnoma različna stila vodenja. Na podoben način bi lahko razmišljali, da naj se tisti, ki so nas vodili v osamosvojitev, poslovijo, da bomo lahko prišli v obljubljeno deželo.

40-letna pot

Vendar pa je potrebno razumeti, da Mojzesova smrt ni bila pogoj za vstop v obljubljeno deželo. Bila je bolj posledica njegove neposlušnosti Bogu kot pa kakšna »nujna vstopnica«. Štiridesetletno dozorevanje naroda, katerega konec tako nestrpno pričakujemo tudi v Sloveniji, je verjetno v veliko večji meri potrebovalo ljudstvo, kot pa Mojzes.

Pot iz Egipta do obljubljene dežele je geografsko gledano mogoče peš prehoditi v enem mesecu, morda dveh. A pot, ki so jo morali prehoditi Izraelci, ni bila zgolj geografska. Bila je pot usposabljanja, pot »šolanja«, pot, pri kateri začetna in končna točka nista bili geografski. Začetna točka predstavlja suženjstvo, končna pa življenje v svobodni, obljubljeni deželi. Razdalja med suženjstvom in svobodo, z malo začetnico, pa je veliko daljša kot geografska razdalja med Egiptom in reko Jordan.

Obljubljena dežela

Kako Slovenci sploh razumemo obljubljeno deželo? Radi rečemo, da je to dežela, v kateri se cedita med in mleko. A to ni dovolj! To je suženjska miselnost. »Vse nam bo dano, če le pridemo do točke, kjer se cedita med in mleko. Pipice bodo odprte in živeli bomo srečno do konca naših dni! Toda ... mar naš raj pod Triglavom ni takšna dežela? Rodovitna, posuta z naravnimi lepotami, obdarjena s čudovitim podnebjem! Pa to še ni dovolj, da bi jo razglasili za »obljubljeno deželo«.

Prav tako ni dovolj, da na njej živijo »pridni ljudje«. Slovenci smo ob osamosvojitvi veljali za »zelo pridne«. A pridnost in ubogljivost sta bolj lastnosti sužnjev, za gospodarja to ni dovolj. Da so lahko postali gospodarji na svojem, so se morali Izraelci v svojem 40-letnem dozorevanju poleg pridnosti naučiti še marsičesa: poslušnosti Bogu, delovati kot skupnost, ponotranjiti so morali postavo, razviti svojo kulturo, iti skozi skupne preizkušnje, biti deležni skupnih blagoslovov, razviti so morali tudi ustrezne družbene strukture. Vse to in še marsikaj so elementi državnosti. Elementi, ki neki skupnosti omogočajo zaživeti svobodno, na svojem.

Strah in pogum

Ena od najpomembnejših »lekcij«, ki jih je Bog pripravil Izraelcem, je bila verjetno tista z ogledniki. Bilo je še zelo na začetku 40-letne poti, menda v 2. ali 3. letu, ko je Mojzes na ogled obljubljene dežele poslal dvanajst mož, po enega iz vsakega plemena. Taborili so že zelo blizu cilja. Ogledniki so prehodili pokrajino in bili navdušeni, poročali pa so tudi o manjšem problemu. »Ljudje tam so močni, veliko jih je, njihova mesta so utrjena. Celo velikane smo videli med njimi. Nikakor ne moremo nad to ljudstvo, premočni so, uničili nas bodo,« je dejalo deset od dvanajstih.

Glavna ovira, da Izraelci niso že veliko prej poselili obljubljene dežele, je bila nezaupanje v Boga in s tem povezan strah. V tem strahu so se pustili prepričati, da jim obljubljena dežela v resnici ne pripada. Tako so v puščavi ostali še nadaljnjih več kot 30 let in nihče od njih, razen dveh, ni vstopil v deželo.

Smo Slovenci po 36 letih že dovolj pogumni, da si vzamemo obljubljeno deželo, ali bomo tudi mi pomrli v puščavi in bodo vanjo vstopili šele naši otroci?

V tednu, ko sem si tudi sam vendarle uspel privoščiti nekaj več medijskega posta, še bolje prepoznavam določene strahove, ki so se v nas nabirali v zadnjih tednih in letih. Strah pred zlorabo policije, sodišč in drugih institucij. Strah pred usklajenim medijskim »valjarjem«, ki te lahko povozi, če mu nisi po volji. Strah pred zdrsom v kaos korupcije. Strah pred revščino, ki se počasi rojeva iz nespametnega upravljanja države in sveta.

Močni posamezniki, velikani in utrjena mesta, zaradi katerih mnogi, v veliki meri tudi katoličani, verjamemo, da nam obljubljena dežela ne pripada. Kje je poslušnost Bogu, ki nas vedno vabi iz cone udobja? Kje je pogum, ki premaga strahove? Kje je vera, da sta svoboda in pravna država mogoči?

Mojzesi (beri: voditelji) so pomembni, a od pogumne in konstruktivne državljanske drže nas, ki smo v ozadju, ki smo civilna družba, nas, ki si bomo upali povedati, razpravljati, odločati, ki si bomo upali biti prinašalci luči, razmišljati, vklopiti zdrav razum, javno nastopiti, iti v pristen dialog z drugačnimi, od vseh nas je odvisno, na kakšen način bomo čez štiri leta praznovali štirideseto obletnico prvih večstrankarskih volitev.

Do takrat nas loči le še nekaj več kot 200 komentarjev tedna na Radiu Ognjišče. Časa ni več veliko!