Tone Gorjup
Tone Gorjup je novinar na Radiu Ognjišče.
Na obisku v Sloveniji se mudi nadškof Denis Hart iz Melbourna, tudi predsednik Avstralske škofovske konference. Ta konec tedna bo obiskal romarski svetišči na Brezjah in na Sveti Gori, kjer bo tudi maševal ob zlatem jubileju duhovništva svojega. V prihodnjem tednu pa se bo srečal z apostolskim nuncijem in nekaterimi slovenskimi škofi.
Ker se mi ne ljubi pisati o čem pametnejšem, bom še jaz plačal svoj obol eni od postranskih pomembnih tem prejšnjega tedna. Za nameček bom zgolj dodal sprotno opombo ali dve k tistemu, kar je o njej, o rdeči zvezdi namreč, že povedal Žiga Turk, saj česa bistvenemu k njegovemu zapisu tako ali tako ne bi mogel dodati.
Včerajšnji praznik prvakov apostolov Petra in Pavla je bil za Slovenijo resnično velik, prelomen, bi lahko rekel. Zgodila sta se dva dogodka: posvetitev novih duhovnikov in razsodba arbitražnega sodišča. Prvi se sicer praviloma zgodi vsako leto, a vendar se mi kljub vsemu zdi ključen. Kako lahko vzporejam ta dva dogodka in vsaj prvega postavljati ob bok arbitraže, se utegne kdo vprašati? Na prvi pogled in razmislek sta res nepovezana, sta pa oba izjemnega pomena tako za Cerkev na Slovenskem, kot za našo državo in na nek način odražata odnos sodobnega Slovenca do svoje preteklosti, narodne samobitnosti, kulture in tudi vere. Predvsem pa določata našo sedanjost in prihodnost.
V začetku meseca je predsednik parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb Branko Grims razkril, da je iranski poslovnež približno leto in pol v letih 2009 in 2010 pral denar preko računov, ki jih je za svoja podjetja odprl pri NLB. Celoten znesek vseh transakcij je presegal milijardo ameriških dolarjev. Denar, ki je prihajal iz iranskih bank (v glavnem iz Iranske izvozne banke) je »poslovnež« preko računov odprtih pri NLB nakazal na več kot devet tisoč računov v tujini.
Zadnjič je Lena42, na Twitterju zapisala: “Ko delate kaj namesto njih, je nekje ful enih otrok, ki se učijo sami reševati svoje probleme in ko odrastejo, bodo postali šefi vašim sončkom. Prav v tistem času sem tudi naletel na kolumno gospe Jožice Frigelj (preberite celo!) učiteljice razrednega pouka, z naslovom ‘Dobronamerni starši in (ne)samostojni otroci’, v kateri v uvodu opisuje tipično obnašanje staršev pred poukom. Takole: “Pred učilnico posadijo otroka na klop, ga sezujejo, mu obujejo copate, pospravijo čevlje in oblačila v garderobno omarico ter še zadnjič preverijo, ali je v otrokovi torbi vse potrebno za pouk. Včasih z grozo opazijo, da so pozabili zvezek ali športno opremo in v paniki iščejo učitelja(ico), da bi se opravičili za manjkajoče. Ali pa opravičujoče razlagajo otroku, da bodo manjkajoče prinesli še pred začetkom pouka. Oddrvijo domov in se s pozabljenim vrnejo, včasih res še pred poukom, večinoma pa že med poukom. Tisti srečneži, ki pa so šolsko torbo dobro pripravili, se začnejo poslavljati od otroka, kot da se ne bodo videli vsaj pol leta, če ne več. Poljubi, objemi, “lepo se imej”, “pa-pa”, “še en’ga lupčka... "