Jure Sešek
Jure Sešek je voditelj in urednik na Radiu Ognjišče
Sreda se je začela zelo zgodaj, polni pričakovanj novih spoznanj, smo se odpravili na letališče in skušali dočakati letalo za Torit, odmaknjen kraj v Vzhodni Ekvatoriji. Veselili smo se obiska vodnjaka, pa šole, nekaterih družin, drevesnice … Ostalo je pri veselju. V četrtek zjutraj bomo doma. V Sloveniji.
Jutranje oglašanje v živo. Matjaž Merljak me prijazno pozdravi, napelje besedo na Južni Sudan in vpraša: “Jure, danes je praznik. Že praznujete? Boste popoldne praznovali?” Kaj? Kako? Praznik? Čakaj, katerega smo? Je kak državni praznik? Vidim Izidorja in Jano, ki mi skušata pomagati, pa sprva tudi le debelo gledata. Nato pa prav pritajeno: “Materinski dan je. Materinski dan.” Ojoj, saj res … človek na poti izgubi občutek za čas. Precej nepomembno postane, če je dan petek ali svetek. Hvala, Matjaź, da si nas spomnil na Marijin praznik.
Zdi se mi, da bi del današnjega dnevniškega zapisa lahko preslikal iz katerega izmed razmišljanj v podobnih akcijah doslej. Tudi na Madagaskarju nas je premetavalo, tudi v Etiopiji so nekatere ceste slabe, tudi v Burundiju mi je bilo slabo … Vem, podrobnosti vas ne zanimajo in prav je tako. Rad bi le povedal, da imajo močne Toyote v različnih afriških deželah podobne naloge. Grizejo prašne kilometre, goltajo neverjetne luknje in delajo v nemogočih razmerah. Znova preverjeno.
Naj stvari so tri, pravijo. In res se mi zdi, da je bil tretji dan naše poti “naj”. Doslej. Najbolj razgibana pot, najdaljša pot doslej, največ srečanj s tukajšnjimi ljudmi, največ zanimivih zgodb, najbližje smo bili središču projekta, po katerega stopinjah stopamo. Pa še kaj. Več “naj-ev” najdete v nadaljevanju zapisa.
Javni uslužbenci so že leto dni brez plač, dela jim pa vendar “ne zmanjka”. Na letališču mrgoli možakarjev, ki usmerjajo potnike, vlečejo njihove kovčke, opravljajo obveznosti na različnih “šalterjih”. V civilnih oblačilih so, večinoma brez kakršnih koli oznak ali uniform. Ne veš prav dobro, ali te, smejočega obraza, želi naplahtati ali pa je res tako dobrega srca. Ponavadi je resnica nekje na sredini. Nobena usluga ni zastonj, pet dolarjev pa nikoli ni dovolj.