Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva
Cerkev na Slovenskem
Cerkveno leto pri bogoslužju v Katoliški Cerkvi zaključujemo z nedeljo, ki je posvečena Kristusu, Kralju vesoljstva, ki bo letos 22. novembra. Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da je Kristus kot Božji sin in odrešenik sveta posebej od vnebohoda dalje deležen najvišje časti in oblasti nad vesoljstvom. Naslov Kristus Kralj nam prikliče v spomin dejstvo, da je Kristus gospodar človeštva, stvarstva in časa.
Slovesni praznik je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939) z namenom, da bi lik Kristusa, Kralja vesoljstva prišel bolj jasno do izraza. Smisel praznika in njegove poudarke lahko razumemo le v veri. Praznik je zasnovan kot nadaljevanje in dovršitev čaščenja Srca Jezusovega, s čimer je poudarjena Kristusova ljubezen, ki vse zaobjema in ne prezre nobenega ustvarjenega bitja.
Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. – Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje.
Drugi vatikanski koncil (1962–1965) je poudaril pomen in vlogo Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu. Cerkveno leto je zato tesno povezano z bogoslužnim koledarjem Cerkve, ki se je oblikoval skozi stoletja. Kakor navaja priloga tednika Nedelja z avstrijske Koroške z naslovom Živeti v ritmu časa, je »srce cerkvenega leta skrivnost Kristusove smrti in njegovega vstajenja. Iz tega srca v prispodobi teče kri v vse dele telesa in se konec koncev v srce spet vrne«.
Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.
