"Blagor ji, ki je verovala …"
Cerkev na Slovenskem | 20.12.2009, 15:28
Na spletni strani celjske škofije je ob četrti adventni nedelji zapisano: Na zadnjo adventno nedeljo srečujemo Devico Marijo, kako gre noseča obiskat teto Elizabeto. Ta ji v pozdrav reče: “Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod.”
Gospod ne more nad nami izpolniti svojih obljub, če jim mi ne verujemo. Za to, da smo deležni dobrot, ki nam jih je Bog pripravljen dati, je prvi in najbolj nepogrešljivi pogoj, da verujemo vanj. Vera je velik dar: “Blagor ji, ki je verovala …” Ali res svojo krščansko vero cenimo kot velik dar, ali smo zanj hvaležni in nanj ponosni, ali storimo ves, kar je treba, da bi ga ostali vredni do konca svojega življenja?
Za življenje sta vera in upanje odločilnega pomena. Kdor veruje in zaupa, da je mogoč in celo tudi napovedan drugačen svet od tega, ki ga poznamo, se bo lahko z veliko večjim pogumom spopadel z vsem, kar je v tem svetu nepopolno in zlo, kakor tisti, ki meni, da je ta svet trden v sebi, da je takšen, kot je, od vekomaj in bo vekomaj takšen tudi ostal. Kdor veruje kakor Marija, ga razočaranja in neuspehi, ki jih doživlja v tem svetu zaradi prevlade greha, laži, zla in krivice, ne bodo odvrnile od njegove temeljne usmeritve in zavzetosti za Božje kraljestvo pravičnosti in ljubezni. Šele tedaj, če verujemo in upamo - kakor Marija - da pri Bogu ni nič nemogoče, nas lahko Bog porabi, da po naši smelosti in drznosti, po naši trdnosti, zvestobi, potrpljenju in vztrajnosti uresniči svoje načrte za odrešenje nas vseh.
