Karel Gržan: Preden povemo, kaj nas moti, povejmo, za kaj smo hvaležni

Za življenje 03. 11. 2026, 10:43 | Nataša Ličen

Kako govoriti, da ne ranimo? Kako ohraniti ljubezen, ko minejo prve zaljubljene predstave? Kako biti blizu človeku, ki trpi, in kje sredi vsakdanjega hrupa najti Boga? Duhovnik in pisatelj Karel Gržan odpira vprašanja, s katerimi se srečujemo vsi. Vabi k nečemu preprostemu, a pogosto najtežjemu: k srčni bližini, spoštovanju in razumevanju.

Včasih je dovolj ena sama beseda, da človeku polepšamo dan. In včasih je dovolj prav tako ena sama beseda, da se med nami in drugim postavi zid. Saj poznamo takšne trenutke. Ko nam nekdo nekaj pove in se nas njegove besede dotaknejo. Ne toliko zaradi tega, kaj je izrekel, ampak kako je to povedal. Karel Gržan rad govori o zvenenju besed. O njihovi barvi. Tako kot jesensko listje zažari v različnih odtenkih, tudi naše besede dobijo barvo iz naše notranjosti. »Beseda ima pomen, ampak beseda ima tudi zven. In sam zelo, zelo stavim na zvenenje.«

Če človeka gledamo ljubeče, bodo tudi naše besede mehkejše, takšne, ki vabijo k pogovoru. Če pa smo v sebi napeti, jezni ali sovražno naravnani, bodo besede, četudi navidez pravilne, trde. Sogovornik jih bo začutil kot napad in se bo branil. Kolikokrat se nam to zgodi doma! Morda želimo možu, ženi, otroku ali sodelavcu povedati nekaj dobronamernega. Toda ker smo utrujeni ali razdraženi, iz naših ust pride očitek. In namesto razumevanja se začne prepir.

Ker ti želim samo dobro, ti kar naprej govorim, kaj ni dobro, in to ubija odnos.

Nekdo mora narediti prvi korak. Gržan pravi, da ne moremo vedno čakati, da bo drugi prijaznejši ali bolj razumevajoč. Sam se tudi ob srečevanju z ljudmi, ki prihajajo s predsodki, zavestno odloča za spoštovanje njihove življenjske zgodbe. »Najprej sem jaz tisti, ki moram narediti prvi korak, da bo najino srečanje sočuteče, da bo razumevajoče. Ampak preden bo razumevajoče, mora biti sočuteče.« Ni treba, da se z drugim v vsem strinjamo. Lahko pa se srečava kot človeka, ki drug drugemu priznavata dostojanstvo.

Tihota, ki nam jo krade vsakdan

Gržan živi v okolju, kjer mu je tihota blizu. Ima svojo kapelo, posvečeno Mariji, Materi dobrega sveta, in prostor, kamor se lahko umakne ter vstopi v odnos s Svetim. Zaveda se, da je to velik privilegij, toda prepričan je, da duhovna globina ni namenjena le tistim, ki živijo daleč od hrupa in vsakodnevnih obveznosti. »Dovolili smo, da nam kradejo tihoto, da nam kradejo trenutke spokojnosti.«

Kako resnično zvenijo te besede v času, ko nas od jutra do večera spremljajo telefoni, zasloni in nešteto informacij. Komaj nastane nekaj trenutkov tišine, že sežemo po telefonu. Kot da bi se bali ostati sami s seboj. Toda prav v tihoti se lahko prebudi tisto, kar je v vsakdanjem hitenju preslišano. Naša notranjost. Naša hrepenenja. In odnos z Bogom.

Vera ni samo dar, ampak tudi odločitev. Gržan je prepričan, da se lahko zavestno odločimo za življenje, ki ne ostaja zgolj na površini. »Jaz se lahko odločim, da bom živel samo v obnebju površnosti, zunanjosti, pozunanjenosti. Lahko se pa odločim v nekem trenutku, da hočem dodano vrednost.« Vera po njegovem človeku ničesar ne odvzame. Nasprotno, življenju doda globino in polnost, po kateri hrepeni naša duša. Za srečanje s svetim pa ni nujno potrebna kapela. Včasih zadostuje miren kotiček doma in nekaj trenutkov, ko preprosto utihnemo.

Ljubezen ni dokončan izdelek

Ko beseda nanese na partnerske odnose, Gržan ne ostane pri lepih mislih o ljubezni. Dobro ve, da je skupno življenje lahko zahtevno. Dva človeka se srečata, zaljubita in drug v drugem prepoznata nekaj posebnega. V začetku je veliko navdušenja, vse se zdi lepše, lažje, skoraj idealno. Potem pa pride vsakdan. Skrbi, različne navade, pričakovanja in prej ali slej tudi razočaranja.

Vstopiti v partnerstvo ni "fertik" zadeva, ampak je vstop v dogajanje. Ljubezen torej ni nekaj, kar enkrat osvojimo in potem preprosto imamo. Je odnos, ki raste. In rast vedno prinaša tudi spremembe.

Ena največjih nevarnosti v partnerstvu je idealizacija. Od drugega pričakujemo, da bo izpolnil vse naše predstave. Da bo vedno razumel, vedno znal prisluhniti in ravnal tako, kot si želimo. A drugi človek ni naša predstava. Je resničen človek, s svojimi darovi, slabostmi in življenjsko zgodbo. Zato morata partnerja postopoma opuščati iluzije in zoreti v resničnost ljubezni.

Gržan uporabi zelo domačo primerjavo. Nekoč so ljudje znali stvari popraviti. Če se je obleka strgala, so jo zakrpali. Danes pa smo se marsikje navadili, da stvari preprosto zavržemo in kupimo nove. Podobna nevarnost se pojavlja tudi v odnosih. Ko nastopi razočaranje, lahko hitro pomislimo, da smo izbrali napačnega človeka, in začnemo iskati novo idealno zgodbo. Toda tudi nova idealizacija lahko prinese novo razočaranje.

Mi moramo poznati orodja za žlahtno sobivanje. In prav tu se odpre pomembno vprašanje: nas je teh orodij sploh kdo naučil?

Gržan ponudi zelo konkreten nasvet, ki bi ga lahko preizkusili že danes. Pravilo 5 : 1. Preden bližnjemu povemo, kaj nas pri njem moti, se spomnimo, za kaj vse smo mu hvaležni. Morda nas moti, da partner za seboj nikoli ne pospravi, da nas ne posluša dovolj pozorno ali pozablja na dogovore. In ker mu želimo dobro, mu to vedno znova povemo. Toda če človek od nas večinoma sliši, kaj dela narobe, se odnos začne krhati.

Hvaležnost spreminja ozračje pogovora. To ne pomeni, da moramo težave zamolčati, ampak da jih izrečemo v odnosu, kjer drugi človek ve, da je cenjen. Gržan ob tem nekoliko hudomušno spomni, da si gredo najbližji včasih tudi najbolj na živce. In da s tem ni nič narobe. Pomembno je, kako se odzovemo. Ko pride do težave, ne smemo razmišljati samo o tem, kaj mora spremeniti drugi, ampak tudi, kaj lahko za boljši odnos naredimo sami. »Vedno mora biti obojestransko.«

Ko človeka boli, mu ne zapirajmo ust

Pogovor se dotakne tudi težkih življenjskih preizkušenj, razočaranj, prizadetosti in žalovanja. Ob bolečini drugega človeka smo pogosto nemočni. Radi bi mu pomagali, radi bi nekaj rekli, radi bi ga potolažili. Zato hitro posežemo po znanih besedah: »Saj bo bolje.« »Čas celi vse rane.« »Poglej, drugi imajo še hujše težave.«

Toda Gržan opozarja, da lahko s takšnimi stavki človeku, ki trpi, pravzaprav zapremo usta. »Najhujše je, veste, ko pride nekdo k tebi, pa je v njem silna potreba po izrekanju, ti mu pa zapreš usta z nekimi floskulami.«

Dobre komunikacije se je treba naučiti. Tako kot potrebujemo vajo, da znamo popraviti mizo, potrebujemo vajo tudi za pogovor, ki ne rani. Pomaga že to, da namesto obtoževanja govorimo o svojem doživljanju in znamo prisluhniti tudi drugi strani.

Ranjen človek najprej potrebuje nekoga, ki ga bo poslušal. Morda je jezen, razočaran, morda joka ali se mu zdi, da se je ves svet obrnil proti njemu. V tistem trenutku ne potrebuje razprave o tem, ali ima prav. Ne potrebuje razlage, zakaj se je nekaj zgodilo. Potrebuje nekoga, ki bo njegovo bolečino zmogel sprejeti. »Takrat moraš biti ti samo ... božja prisotnost, bom rekel.«

To pomeni biti ob človeku, ne da bi ga popravljali, mu dajali takojšnje nasvete ali od njega pričakovali, da bo čim prej spet nasmejan. Gržan ob tem spregovori tudi o naših slabih dnevih. Včasih se človek prebudi slabe volje, ne da bi znal pojasniti, zakaj. In tudi to mora imeti pravico doživeti. Ni treba, da ga njegovi bližnji ves dan sprašujejo, kaj je narobe. Včasih potrebuje le nekaj miru in občutek, da ga imajo radi tudi takrat, ko ni najbolj prijeten sogovornik. »Rabim samo vašo srčno bližino, ki me bo otoplila.«

Bolečina potrebuje čas, ljubezen pa bližino

Še posebej nežno Gržan govori o izgubi ljubljenega človeka. Ko nekomu umre otrok, zakonec, starš ali drug bližnji, ni besed, ki bi takšno bolečino preprosto odpravile. In prav zato jih ni treba iskati. "Bodi tiho. Bodi samo prisotnost. Samo podpreš ga, da je zmožen živeti. Samo z njim si", spodbudi Karel in spomni na staro navado čutja ob pokojnih, ko ljudje žalujočih niso pustili samih. Bili so ob njih, delili njihovo žalost in jim s svojo navzočnostjo pomagali vzdržati najtežje trenutke. Danes se včasih bojimo stopiti k človeku, ki je doživel izgubo, ker ne vemo, kaj bi mu rekli. Toda ni treba, da imamo odgovore na največja življenjska vprašanja. Dovolj je, da smo blizu.

Žalovanja ni mogoče preskočiti. Bolečina potrebuje svoj čas. Po prvem obdobju izrekanja in soočanja pa človek pogosto potrebuje tudi nadaljnjo podporo, ki mu pomaga na poti okrevanja.

Gržan poudarja, da pri tem ni najpomembnejša cena svetovanja, ampak usposobljenost tistega, ki nas spremlja. Včasih je lahko velika opora tudi preprost človek, ki je sam veliko prestal, pa kljub temu ni postal zagrenjen.

Ob koncu spregovori še o skrivnostni razsežnosti ljubezni, ki po njegovem ne ugasne s telesno smrtjo. Pove, da svojega očeta še vedno doživlja kot navzočega. »Moj oče je z mano.« Toda tudi sam poudari, da je treba izgubo telesne bližine najprej odžalovati. Ko nekoga izgubimo, pogrešamo njegov obraz, glas, roke, objem. In ta manko boli. Skozi bolečino je treba iti. To pove že beseda preboleti. V njegovi veri pa se lahko po tej poti postopoma odpre tudi drugačno doživljanje ljubljenega človeka, duhovna bližina, ki opogumlja in daje moč za življenje naprej.

Začnemo lahko že danes

Ko se misli Karla Gržana povežejo v celoto, se vedno znova vračajo k istemu povabilu: postanimo bolj pozorni na človeka ob sebi. Na to, kako govorimo. Kako poslušamo. Kako se odzivamo, ko nas kdo prizadene. Kako se vedemo do človeka, ki ima slab dan. In ali znamo biti ob tistem, ki mu je življenje naložilo težko breme. Za spremembo ni treba čakati na posebne okoliščine. Morda lahko že danes v pogovoru nekoliko omehčamo glas. Se ne odzovemo takoj z očitkom. Se zahvalimo za nekaj, kar smo doslej spregledali. Ali pa človeku, ki mu je težko, namesto nasveta ponudimo svoj čas. Ljubezen namreč ne živi samo v velikih besedah in izjemnih dejanjih. Največkrat se razodeva v načinu, kako izrečemo povsem vsakdanje besede, kako prisluhnemo in kako ostanemo blizu. Tudi takrat, ko je težko.