Dr. Helena Jaklitsch | (foto: STA)
Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet
Komentar tedna | dr. Helena Jaklitsch
Pred nekaj dnevi sem se vrnila z obiska slovenskih skupnostih v Argentini, Čilu in Urugvaju. Obisk je bil delovno zelo intenziven, od zgodnjega jutra do poznega večera, zato sem upravičeno pričakovala, da bom ob koncu vsakega novega dneva bolj utrujena. Toda skoraj imam občutek, da sem bila z vsakim srečanjem bolj polna energije, bolj zadovoljna, bolj spočita. Seveda to z vidika zakonitosti biologije ni mogoče, vendar me ta občutek ni zapustil niti, ko sem se vrnila v Slovenijo.
Od kod torej to občutje, ki je bilo varljivo celo do te mere, da sem mu še sama verjela in se zato tudi tako počutila? Ko sem o tem premišljevala, so se stvari zelo hitro postavile na svoje mesto. Pravzaprav sploh ni bilo treba veliko tuhtati in iskati razlogov. Ob vsakem srečanju z našimi Slovenci, ki živijo in ustvarjajo na drugem koncu sveta, tam, pod Južnim križem, sem lahko videla, s kakšno predanostjo in trudim še vedno ohranjajo zvestobo slovenskemu svetu in krščanski veri.
Verjetno si mi, ki živimo v matični domovini, niti približno ne znamo predstavljati, koliko truda, skrbi, odpovedovanja in žrtev je potrebno, da po osemdesetih in še več letih ostaja slovenstvo žlahtna vrednota, kot dragocena družinska dediščina, ki si jo še želijo prenašati na prihodnje rodove. Da naši rojaki še vedno skoraj vsak konec tedna namenijo slovenski skupnosti in otroci in mladina po petih dneh argentinske šole še šesti dan, v soboto, pridejo v slovensko šolo. Vendar tu ni samo delo in nekakšna mehanična vztrajnost. Če bi bilo samo to, bi že zdavnaj omagali. Kar pomislite koliko časa ste pripravljeni in zmorete delati nekaj, kar predstavlja za vas samo nekakšno obvezo, dolžnost, brez pozitivnega čustvenega odnosa.
Tam, med našimi rojaki na drugem koncu sveta, je slovenski svet prežet z ljubeznijo in zvestobo, ki bi morala biti tudi vsakemu izmed nas vzor in zgled. Celo v slovenskih skupnostih, kjer je znanje slovenščine opešalo do te mere, da se v jeziku brižinskih spomenikov, Trubarja, Prešerna, Slomška, Rebule ali Simčiča ni mogoče več sporazumevati, se ob misli na domovino prednikov orosi oko in zatrese glas. Boste rekli, da idealiziram in da gledam tamkajšnji slovenski svet skozi rožnata očala in z veliko mero pristranskosti. Zagotovo imate tisti, ki ste na to pomislili, delno prav. Znotraj slovenske skupnosti v Argentini imam veliko prijateljev in znancev, to je treba že pošteno povedati. Pa tudi domoljubje kot eno temeljnih, pomembnih vrednost zaseda pri meni zelo visoko mesto. Drži tudi, da je tudi znotraj skupnosti veliko različnih izkušenj, morda kakšnih nesoglasji, različnih pogledov na to, kako naprej. Toda vse to ne spremeni dejstva, da srca naših rojakov, tudi tistih mlajših in mladih, še vedno bijejo tudi v slovenskem taktu.
Ko sem se na oni strani sveta pogovarjala z mladimi, ki ostajajo v skupnosti, so tudi sami povedali, da želijo ohranjati to, kar so dobili od svojih staršev in starih staršev. Še več, brez vsakega zadržka so govorili o tem, da želijo te vrednote prenesti tudi na svoje otroke. Povedo tudi, da skoraj vsak Argentinec pozna kakšnega Slovenca in da so ti prepričani, da je Slovencev v Argentini na tisoče in tisoče, glede na to, kako uspešni so in kako jih srečajo skoraj povsod. To naši rojaki omenjajo kar z nekakšnim ponosom in imajo prav. Slovenci tam veljajo za pridne, delovne, poštene in zanesljive. Same žlahtne vrednote našega naroda, o katerih je pisal že Valvasor in premnogi tujci, ko so bolje spoznali slovenskega človeka.
Kako naj bi bila torej utrujena, ko pa sem se srečevala s tolikšno mero ljubezni in zvestobe do domovine Slovenije, do slovenske besede, pesmi in molitve. In želje, da vse to ostaja del njih še rodove, čeprav tisoče kilometrov stran. Vse to je krepčalo tudi mene. Pa tudi, vsaj tako se mi zdi, tudi člane ansambla Saše Avsenika, ki so bili prejšnji konec na obisku v Buenos Airesu! Kar vprašajte jih kako so se počutili med Slovenci tam!
Ob vsem tem se mi je še enkrat potrdilo, kako pomembno je, da tudi matična domovina ne pozabi nanje, temveč jih na tak ali drugačen način podpira. Tudi z obiski, srečevanji. S tem, da tudi mladi v Sloveniji vedo, da obstajajo naši rojaki na drugem koncu sveta in da si jih želijo spoznati in biti z njimi povezani. In tudi tako, da znamo prav ceniti njihov trud pri ohranjanju slovenske identitete.
Ob vsakem srečanju z našimi Slovenci po svetu pomislim, kako lepo bi bilo, da bi del te zavestne skrbi za to, kar smo – Slovenci – in domoljubje, ki jim pomaga ostajati zvesti našemu narodu, negovali tudi pri nas, ne pa da je za nekatere beseda »domoljubje« skoraj kletvica, ki nima kaj iskati v javnem prostoru. Kaj šele, da bi vzgoja za te vrednote prestopila prag šol. Prav zato sem vesela, da Društvo katoliških pedagogov Slovenije vsako leto za učitelje organizira mednarodno konferenco, namenjeno krepitvi misli o vzgoji za ljubezen do domovine in države. Tudi to je, čeprav majhen, vendar pomemben prispevek k temu, da bomo tudi pri nas, v domovini vseh Slovencev, ki živijo doma, v zamejstvu ali po svetu, ostajali zvesti našemu rodu, naši besedi, kulturi in izjemni duhovni tradiciji naših prednikov. Naj za to delamo tudi vsi mi – vsak po svojih močeh in možnostih. Tako bomo tudi najboljša opora trdemu delu, zvestobi in ljubezni našim ljudem po vsem svetu!
