Referendumska nedelja in streznitveni trenutek?

Naš pogled 13. 10. 2026, 13:58 Tanja Dominko

Po referendumski nedelji se glave počasi hladijo. In morda je čas za pogled v zgodovino. Več kot dvajsetkrat smo se že v času samostojne Slovenije podali na volišče z namenom, da povemo svoje mnenje o nekem zakonu oziroma ureditvi. Včasih je bilo to mnenje zavezujoče, saj je šlo za zakonodajni referendum, torej take vrste, pri katerem dobi zakonodajalec nalogo, da ga uveljavi v obliki zakonodaje, včasih pa samo posvetovalno, torej je zakonodajalec dobil s strani volivcev nasvet oziroma stališče, ki naj ga bodisi upošteva ali pa ne.

Prvi referendum z dejanskim učinkom je bil plebiscit leta 1990, ki se ga je udeležilo več kot 93 odstotkov volivk in volivcev z jasnim sporočilom, da si želijo samostojno Slovenijo. Tako jasnega odgovora na referendumu nismo dobili nikoli več. Druga najvišja udeležba je bila leta 2007, ko smo glasovali o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic. Skoraj 58 odstotna, proti uveljavitvi zakona je glasovalo več kot 71 odstotkov volivcev. Se spomnite, zakaj je šlo? Verjetno se večini ne sanja. In kateri referendum je imel najnižjo udeležbo? O ustanovitvi pokrajin, o tem smo odločali 22. junija 2008, udeležilo se ga je slabih 11 odstotkov volivk in volivcev. Morda večina med vami sploh ne ve več, da smo odločali kdaj o pokrajinah. Kakšen je namen tega mojega razmisleka? Da po vseh teh več kot 20 referendumih malce dvomim v njihovo smiselnost, sploh če jih volilno telo ne jemlje resno in sploh če jih resno ne jemlje zakonodajalec. Žal imamo vse preveč primerov, ko se odločitve ljudstva ne upošteva, še več primerov pa je takih, ko se angažira tudi civilna družba in za kampanjo porabi veliko sredstev, izplen je ali ga pa ni. Razumem vse tiste civilno družbene organizacije, ki se borijo za življenje.

Recimo pri referendumu o evtanaziji. Če jih ne bi bilo, bi bil rezultat jasen. Slab. In niso se borile za svoj dobiček, pač pa za upoštevanje človekovega dostojanstva do smrti, ne za vsiljeno injekcijo. Žal pa deluje v državi mnogo takih organizacij, ki dobro vedo, zakaj se angažirajo pri referendumski kampanji. Ker bodo nekoč za to izstavile tudi svoj račun. Dobesedno. Kajti v Sloveniji geslo, da roka roko umije, še vedno velja. In tega sindikati niso pozabili. Niti Nika Kovač. Ki je v nedeljo dobila veliko več programskega časa, kot bi ji pripadel po neki zdravi uredniški logiki. Njen račun še pride. Večkrat.

Nič nimam proti civilni družbi, a ne pozabimo, da je to nek glas iz ozadja. V ospredju pa mora biti parlament. Ki smo ga izvolili in ima svojo nalogo. Prav je, da v njem sedijo ljudje različnih prepričanj, stopenj izobrazbe, da prihajajo iz različnih koncev države, da zastopajo svoje interese, ampak od njih pričakujemo tudi resno delo. Pravzaprav že odločitev za kandidaturo ni lahka stvar. Ko te po telefonu pokličejo iz neke stranke, če bi bil pripravljen kandidirati na njihovi listi, dobiš s tem domačo nalogo. Za kakšno stranko gre, za katere vrednote se zavzema, kakšen program ima, koliko šteje v njej mnenje posameznika in podobno. Če podaš svojo privolitev in po nekem čudnem naključju dobiš stolček v parlamentu, sledi še več domačih nalog. In začne se resno delo. Na zakonodaji, na postopkih, pri delu z volivci, pri nastopanju pred mediji. Tukaj imajo številni poslanci, ki so brez neke kilometrine nastopanja, velike težave. Pa niso edini. Tudi največjim mojstrom se zgodijo lapsusi, ponesrečene izjave, s katerimi zašijejo sebe, svojo stranko, včasih tudi zapravijo ugled, ki so ga gradili skozi leta. Cena je visoka, volivci neprizanesljivi. No, do nekaterih bolj, do drugih manj, to je treba priznati.

Skratka, že več mandatov smo bili priče primerom, da bodisi stranka ni vedela, koga kliče in vabi na kandidatno listo, bodisi kandidat ni čisto dobro vedel, komu bo po novem pripadal. In tako se dogajajo izstopi, prestopi, take in drugačne odločitve, ki pa majejo celoten državni zbor. In njegov ugled. Kajti umazano perilo se najraje pere v medijih, in tudi če se ga opere na 90 stopinj, nikoli ne bo več čisto. Žal.

To dokazujejo tudi primeri Borisa Mijiča in Tee Košir. Ki sta se uštela. No ja, prvi je verjetno dobro razmislil, da ga čaka predvsem služba z redno in ne slabo plačo. A stranka si po mojem mnenju z njim v nobenem primeru ne bi smela mazati rok, ne da bi prej dobro preverila njegovo zgodovino in dolgove. Koširjeva pa je očitno politiko razumela precej drugače, kot jo je spoznala pri delu na ministrstvu. A ker se je pridružila novoustanovljeni stranki s pisanim članstvom, ne bi smela biti tako zelo presenečena. Zdaj stopa na svojo pot in verjetno koaliciji obrača hrbet.

Streznitveni trenutek po referendumski nedelji je pred nami. Kot sem dejala uvodoma, se glave hladijo. Ampak nekatere ostajajo ogrete do naslednjega referenduma, ki bo decembra. In ker gre za mnogo bolj usodne teme, bo verjetno kampanja še bolj vroča. Jo bodo tokrat poslanci vzeli bolj resno ali bodo spet prepustili nevladnikom, da imajo ti glavno besedo? Dejstvo je, da so sindikatom stopili na žulj in da so ti aktivirali vse sile za uspeh referendumske pobude. In moči jim še niso pošle. Kam bo pa politika usmerila svojo energijo? Ne bi škodilo, če bi vendarle poskusila s pripravo zakonov, ki bi bili širše usklajeni. Kajti spremljanje ladje, ki v vsakem mandatu vleče na svojo stran, je postalo že precej naporno. Tudi za volivce, ki, verjamem, ne bodo več s tako vnemo odhajali na referendume. 54 odstotna udeležba je bila oktobra, kakšen streznitveni trenutek sledi decembra? Kaj bo prinesel Miklavž? Moja želja je, da bi prinesel večjo vnemo za dialog in iskanje dobrih rešitev za prihodnost naroda. Za razvoj, ki ga tako močno potrebujemo. Tudi v poslanskih klopeh.