Sara Stepanjan k odprtju arhivov UDBE poziva s peticijo

Novice 29. 07. 2026, 09:54 Alen Salihović

Hči armenskega glasbenika Agopa Stepanjana, Sara Stepanjan, je javno pozvala Evropski parlament, Evropsko komisijo in srbske oblasti k odprtju arhivov nekdanjih jugoslovanskih varnostnih služb OZNA, UDBA in KOS. V svojem pričevanju opisuje usodo svoje družine ter poudarja, da številne družine po državah nekdanje Jugoslavije še vedno nimajo dostopa do dokumentov, ki bi lahko pojasnili politične procese, aretacije in pregone iz časa komunističnega režima.

Tajno vojaško sojenje v Ljubljani

Po njenih navedbah je bil njen oče Agop Stepanjan, glasbenik armenskega rodu ter bolgarski in jugoslovanski državljan, leta 1984 skupaj z osmimi drugimi obtožen na tajnem vojaškem procesu v Ljubljani. Trdi, da je šlo za politično motivirano sojenje brez javnosti, brez ustreznih dokazov in brez možnosti učinkovite obrambe. Po njenih besedah sta jugoslovanska tajna služba UDBA in vojaška protiobveščevalna služba KOS iskali osebe, ki bi jih lahko predstavili kot bolgarske vohune, pri čemer naj bi bili med obtoženimi predvsem umetniki, glasbeniki in njihovi znanci.

Stepanjanova navaja, da je bil njen oče obsojen na devet let zapora zaradi domnevnega vohunjenja, njena mati pa naj bi bila dvakrat priprta in zasliševana brez obtožnice in sodnega postopka, medtem ko so doma ostali trije mladoletni otroci. Poudarja, da se opisani dogodki niso zgodili v povojnem obdobju, temveč leta 1984, tik pred razpadom Jugoslavije.

POVEZAVA DO PETICIJE: www.change.org/p/open-and-protect-the-ozna-udba-sdb-kos-and-all-successor-archives?recruiter=1418605819&recruited_by_id=eea8cdf0-6272-11f1-a958-e36750511a40&utm_source=share_petition&utm_campaign=petition_dashboard&utm_medium=copylink&share_id=jTRjMX2jW5

Rehabilitacija, ki je prišla prepozno

Po njenih besedah naj bi se priprave na operacijo začele že leta 1979, ko je bil Josip Broz Tito še živ. Očeta so po obsodbi premestili v več zaporov v Srbiji in Sloveniji. Šele 31. decembra 2002 je bil po navedbah družine sodno rehabilitiran, vendar je le devetnajst dni pozneje umrl.

»Pravice ni nikoli dočakal. Videl je le list papirja, na katerem je pisalo, da je nedolžen,« piše Sara Stepanjan.

Obisk arhivov in skrivnostna operacija »Tenis«

Posebej pretresljivo opisuje tudi obisk arhivov v Beogradu leta 2014, kamor je skupaj z materjo odpotovala po letih prošenj za vpogled v dokumentacijo. Po njenem pričevanju jima je bil omogočen le zelo omejen dostop, ves čas pa naj bi ju spremljal oborožen stražar. Edina konkretna informacija, ki sta jo prejeli, naj bi bilo kodno ime operacije – »Tenis«.

»To je vse, kar sta nama dala. Kodno ime. Brez spisov, brez dokumentov, brez pojasnila. Le dokaz, da nekaj tam je in da se je nekdo odločil, da tega ne smeva videti,« navaja.

Po njihovem mnenju ne gre za osamljen primer

Po mnenju Sare Stepanjan zgodba njene družine ni osamljen primer. Trdi, da so med letoma 1944 in 1991 nekdanje jugoslovanske varnostne službe izvajale politične pregone, montirane sodne procese, zapiranja in druge oblike represije. Meni, da številne družine v Sloveniji in drugih državah nekdanje Jugoslavije še vedno iščejo odgovore o usodi svojih sorodnikov, ključni dokumenti pa naj bi ostajali nedostopni v arhivih.

Poziv Evropski uniji

Ob tem opozarja, da je Evropski parlament v poročilih o približevanju Srbije Evropski uniji že izpostavil vprašanje dostopa do arhivov nekdanjih jugoslovanskih varnostnih služb. Zato v peticiji poziva evropske institucije, naj od Srbije zahtevajo popolno odprtje arhivov kot del pristopnega procesa k Evropski uniji.

Med osrednjimi zahtevami peticije so uvedba mednarodnega nadzora nad arhivi do njihovega odprtja, popoln dostop žrtev in njihovih družin do osebnih spisov, vključitev odprtja arhivov med pogoje za pristop Srbije k Evropski uniji ter sprejetje celovite rehabilitacije vseh žrtev političnega preganjanja v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije.

»Ne prosimo za maščevanje. Prosimo za resnico.«

Sara Stepanjan poudarja, da namen pobude ni maščevanje, temveč razjasnitev zgodovinskih dejstev in priznanje krivic.

»Ne prosimo za maščevanje. Prosimo za resnico. Ljudje, ki so zgradili ta režim, so mrtvi ali umirajo. Arhivi niso. So zadnja priča. Zaščitite jih zdaj, preden izginejo tudi oni,« sklene svoj poziv ter ljudi vabi k podpisu peticije za odprtje arhivov.

Po mojem mnenju bi bil članek še močnejši, če bi v uvodu dodali zgodovinski okvir o t. i. »bolgarski vohunski aferi« iz leta 1984, saj bi bralci lažje razumeli ozadje primera Agopa Stepanjana.