Vesna Sever Borovnik | (foto: ARO)
Vrednost in pomen naše dediščine
Naš pogled Vesna Sever Borovnik
Poletje je čas dopustov in počitnic, čas, ki ga večina preživi na drugačen način. To velja tudi za društva, folklorne skupine ter pevce in godce, ki si v tem času vzamejo premor, oziroma več premora kot med letom. Pa vendar se tudi na polju slovenske ljudske glasbe v poletnem času odvijajo številni dogodki in vsebinsko raznolike prireditve. Folklorne skupine gostujejo na mednarodnih folklornih festivalih, društva pripravljajo dogodke v domačem kraju za domačine in turiste …
Med temi naj izpostavim Mednarodni folklorni festival v Beltincih, ki se je pred kratkim zaključil in mi še vedno »odzvanja«. Letos se je odvil že 54-ič, navadno poteka tretji vikend v juliju in takrat v Beltince privabi številne ljubitelje folklorne dejavnosti. Večkrat sem se ga udeležila, v aktivni vlogi kot tudi zgolj v vlogi obiskovalke. In vsakdo, ki ga obišče, lahko občuti koliko dela, truda in volje je potrebno za izvedbo štiridnevnega vsebinsko raznolikega dogajanja, ki ponuja okroglo mizo na izbrano temo, razstavo, koncert ljudske glasbe, večer gostujočih folklornih skupin iz tujine ter osrednji nedeljski dogodek, na katerem se predstavijo slovenske folklorne skupine in folklorne skupine iz Beltincev. Pri nastopu slednjih človek kar obnemi; nad številčnostjo otrok in nad tem, kako načrtno in zavzeto, po drugi strani pa spontano v Beltincih privzgajajo izročilo že najmlajšim. Vsi dihajo za in s festivalom; Kulturno umetniško društvo Beltinci, domačini, lokalna društva in občina. In še to. Tudi v neuradnem delu programa, na veselici, narodnozabavni ansambli na vsakih pet ali šest skladb zaigrajo njihova, prekmurska ljudska plesa – sotiš in šamarjanko, ki so ju na ta način znova vrnili v funkcijo, na plesišče.
Že drugo leto zapored sem v času svojega dopustovanja v Bohinju »ujela« nekaj prireditev na tem koncu naše dežele. Še vedno sem po vtisom igre Vasovanje, ki jo je minuli petek pripravilo Turistično društvo Bohinj v izvedbi Folklorne skupine KD Bohinj in KUD Triglav Srednja vas v Bohinju. Pod lipo v Srednji vasi so oživili eno najlepših bohinjskih ljudskih zgodb spleteno iz ljudskih pesmi, domačega narečja, humorja in ljubezenskih prigod. V igri je združilo moči okoli 30 nastopajočih, povečini mladih, ki sem jim zdi samoumevno, da kot domačini sodelujejo na takšnem dogodku, ki povezuje krajane, prinaša veselje v njihovo skupnost, polete tega pa s tem ohranjajo tudi lokalno kulturno dediščino.
To sta le dve prireditvi v času pestrega poletnega dogajanja. Za vsemi takšnimi dogodki stojijo prizadevni posamezniki, mentorji, vodje, ki s svojim znanjem, vedenjem, odgovornostjo, zavzetostjo in strastjo izročilo prenašajo naprej. Tisti, ki prepoznajo vrednost in pomen dediščine, jo želijo ohranjati, poustvarjati ter promovirati. Povrhu vsega pa je takšno delo prostovoljno in ljubiteljsko.
Na to me vsakič znova opomnijo naši poslušalci, ko povedo, da Radio Ognjišče poslušajo zaradi bogatega programa, znotraj katerega imajo pomembno mesto tudi vsebine naše dediščine.
Že od študentskih let spremljam in se udeležujem srečanj pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž, ki jih pripravljajo izpostave Javnega Sklada RS za kulturne dejavnosti ali skupine in društva sami, v lastni organizaciji. Na teh prireditvah se srečujejo tisti, ki jim je ta zvrst blizu in ljuba. V marsikateri vasi ali manjšem kraju je občutiti naklonjenost do ohranjanja našega izročila, tudi s strani občin. Nabrano gradivo predvajam v oddajah o ljudski glasbi Pevci zapojte, godci zagod'te. Z njimi pletem niti s tistimi, ki ljudski glasbo neposredno ohranjajo in tistimi, ki jo radi poslušajo. Tekom večletnega terenskega dela, srečanja s pevci, godci in drugimi informatorji se vse bolj zavedam, kako pomembo mesto pri ohranjanju izročila ima radio. Na to me vsakič znova opomnijo naši poslušalci, ko povedo, da Radio Ognjišče poslušajo zaradi bogatega programa, znotraj katerega imajo pomembno mesto tudi vsebine naše dediščine.
Kako pa na dediščino gledamo Slovenci? Jo kdaj tudi zatajimo, se jo sramujemo? Želim si, da bi vrednost in pomen našega izročila prepoznali v večji meri in bili ponosni na svoje korenine, arhitekturo, domačo in umetnostno obrt, lepo slovensko besedo, narečje, pesem ... To je del naše identitete in prav je, da jo prepoznamo, zanjo skrbimo in s ponosom prenašamo na mlajše.
