Spomin, ki ga ni mogoče ukiniti

Slovenija 17. 05. 2026, 10:32 | Petra Stopar

Na Trgu republike v Ljubljani je bila sinoči spominska slovesnost, na kateri so se spomnili žrtev, ki jih je med drugo svetovno vojno in po njej slovenskemu narodu zadal komunizem. Letos je prireditev pred ukinjenim dnevom spomina na žrtve komunizma potekala že četrtič. »Lahko ukinejo dan, ne morejo pa ukiniti spomina, ne morejo ukiniti bolečine,« je poudaril Marcelo Brula, osrednji govorec, režiser Škofjeloškega pasijona in rojak iz Argentine.

Številke na križih niso samo seštevki mrtvih

Slovesnost se je začela z zvonovi in slovensko himno, zatem pa je zbrane nagovorila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. Poudarila je, da so se ljudje na predvečer Narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja zbrali že četrto leto zapored. Čeprav je bil dan spomina vladno ukinjen, je po njenih besedah spomin ostal živ.

»Spoštljiv spomin in ljubezen sta močnejša od vsakega sovraštva,« je dejala. Spomnila je na matere, žene, hčere in sinove, ki so kljub zapovedanemu molku žalovali za svojimi fanti in možmi, žrtvami revolucije, ter upali, da bodo nekoč pomorjeni našli počitek v posvečeni zemlji.

To upanje nam zbuja ta teden vložen zakon o pokopu in spominu na žrtve prikritih grobišč. Sprejetje tega zakona tako ni politično dejanje. To je dejanje človečnosti, dejanje pietete, ker smo ljudje.

Ob tem je poudarila, da številke na farnih križih niso zgolj seštevki mrtvih. Za njimi so konkretni ljudje, njihove zgodbe, hrepenenja in talenti, ki bi jih lahko darovali za svoje bližnje, kraje in narod. Po njenih besedah je ukinitev dneva spomina boleče institucionalno sporočilo, da trpljenje, ki ga je država še pred kratkim štela za vredno javnega spomina, tega priznanja danes nima več.

Kljub temu je dr. Jaklitsch izrazila upanje, da bo slovenska družba zmogla korak k dostojnemu pokopu pomorjenih. Kot znamenje tega upanja je omenila zakon o pokopu in spominu na žrtve prikritih grobišč. Njegovo sprejetje po njenih besedah ne bi smelo biti razumljeno kot politično dejanje, temveč kot dejanje človečnosti in pietete.

Sprava ni beseda, sprava je pot

Zbrane je nagovoril tudi Marcelo Brula, Slovenec iz Argentine, ki je spregovoril osebno, kot sin očeta domobranca in matere, ki se je morala rešiti z begom. V ospredje svojega nagovora je postavil tišino srca, ki nosi spomin — ne le na zgodovino, ampak predvsem na ljudi: očete, matere, sinove in brate, ki niso imeli dostojnega pokopa, zadnje besede in pravice, da bi bili žalovani. Povedal je, da so ga starši učili, naj ne živi v sovraštvu, ampak v ljubezni. »Niso nas učili, da iščemo krivce. Učili so nas, da ostanemo ljudje,« je dejal.

Posebej se je dotaknil slovenske izkušnje v Argentini, ki je po vojni sprejela številne begunce. Ti so si tam ustvarili nov dom, a niso nehali biti Slovenci. Gradili so skupnost na temeljih vere, šolstva in kulture, ustanavljali šole, peli v zborih, plesali slovensko folkloro, šivali narodne noše in tiskali knjige, da slovenska beseda ne bi utihnila.

Narod ne umira samo takrat, ko izgubi ljudi. Narod počasi umira tudi takrat, ko izgubi občutek za resnico; ko ga trpljenje drugega ne gane več; ko molk postane udobnejši od poguma.

Po njegovih besedah nocojšnji spomin ni namenjen sojenju, temveč pogumu, da se resnici pogleda v obraz. »Brez resnice ni miru. Sprava ni beseda, sprava je pot,« je poudaril. Kot kristjan je slovensko zgodovinsko izkušnjo primerjal s pasijonom: trpljenjem, razdeljenostjo in ranami, ki še niso zaceljene. A pasijon se, kot je dejal, ne konča na križu. Brez resnice, priznanja krivic in ljubezni ni vstajenja.

Ob koncu je poudaril, da lahko oblast ukine dan spomina, ne more pa ukiniti spomina in bolečine. Spomin po njegovih besedah ni obračanje nazaj, ampak odgovornost — ne le zaradi mrtvih, temveč tudi zaradi živih. »Da ostanemo ljudje. Da ne pozabimo, kaj se zgodi, ko človek človeku preneha biti brat.«

Slovesnost je minila v zbranem in spoštljivem vzdušju. Organizatorji so udeležence že na začetku prosili, naj med dogodkom ne ploskajo, saj v središču večera niso nastopajoči, ampak pokojni. Goreče sveče, cvetje in farni križi so tako tudi letos tiho, a jasno sporočali, da spomin na žrtve komunističnega nasilja ostaja živ.

Celotnemu posnetku z več pričevalci, pesmijo, poezijo in molitvijo lahko prisluhnete v nocojšnji oddaji Moja zgodba ob 20.00 na Radiu Ognjišče.