Dr. Helena Jaklitsch | (foto: STA)
Sad nerazčiščenih travm in neizjokanih spominov
Slovenija Mateja Subotičanec
Zgodovinarka dr. Heleno Jaklič meni, da moramo ohranjati spomin na žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji in poudarja nujnost dostojnega pokopa in javnega priznanja povojnih pobojev kot pogoja za narodno pomiritev in celjenje zgodovinskih travm.
Kritično se je odzvala na odziva na ideologizacijo šolstva in pomanjkljivo znanje mladih o slovenski osamosvojitvi ter obdobju totalitarizma. Izpostavlilaa je tudi težave pri prenosu resnice v javni prostor, kjer politične ovire pogosto preprečujejo pietetno obravnavo žrtev. Ob koncu je povabila na spominsko prireditev na Trgu republike, ki temelji na spoštovanju, iskanju resnice in človečnosti.
Sad nerazčiščenih travm in neizjokanih spominov
Povojni in medvojni poboji ter desetletja molka o zločinih so slovenski narod globoko zaznamovali, predvsem v obliki nerazčiščenih travm. Kot vemo iz psihologije, travma tako na področju posameznika kot naroda, onemogoča nadaljno rast in razvoj. To pomeni, da narod ne more zadihati s polnimi pljuči in zaživeti z vsemi svojimi danimi možnostmi. Ta molk je pomenil, da žrtve za državo uradno niso niti obstajale, njihovi svojci pa o pobitih očetih, sinovih ali stricih, matereh, hčerah in tetah niso smeli govoriti, niti za njimi javno žalovati, temveč so svojo bolečino nosili v tišini zlomljenega srca.
Strah je najmočnejše orožje v hudičevi kovačnici (Gregor Strniša)
Strah pred posledicami kritike sistema se je po besedah Helene Jaklitsch zapisal v DNK naroda. Zaradi povojnih pobojev, montiranih procesov in nadzora komunistične partije zunanja prisila sčasoma ni bila več potrebna, saj je vsak posameznik vedel, kaj se mu lahko zgodi, če spregovori. Zgodovino so skozi desetletja v šolstvu in medijih spremenili v mit in jo uspešno potvarjali. Ampak na koncu vseeno zmaga resnica. Ne sama od sebe, zanjo si je treba prizadevati na vseh ravneh, še trdi dr. Helena Jaklitsch. Ker zločini v 80. letih niso bili obsojeni pred sodišči ali v zgodovinopisju, nekateri še danes v javnem prostoru in na družbenih omrežjih zagovarjajo nasilno odstranitev drugače mislečih kot nekaj legitimnega.
Pot do sprave
Dostojen pokop velja za enega temeljnih dosežkov tisočletne človeške zgodovine in civilizacije. Vsak posameznik z občutkom za pieteto in spoštljivost razume, da je trenutno stanje, ko posmrtni ostanki ležijo v plastičnih vrečkah v kostnicah (npr. v Škofji Loki), nesprejemljivo in nedostojno. Žrtve, ki so pogosto umirale z ljubeznijo do domovine in vere (pod geslom »Mati, Domovina, Bog«), si zaslužijo, da jim z dostojnim pokopom povrnemo njihovo dobro ime.



