Br. dr. Jan Dominik Bogataj: Bog svojo ljubezen deli vsem in pri tem ni selektiven. | (foto: Mirjam Judež)
Br. Jan Dominik Bogataj: Kako ohraniti vero, ko nas duhovniki razočarajo?
Radijski misijon 2026 Mirjam Judež
Vera je druga tematika Radijskega misijona 2026. Brat dr. Jan Dominik Bogataj nas je ob oporoki in življenjski zgodbi svetega Frančiška povabil k soočenju z realnostjo: Cerkev sestavljajo nepopolni ljudje. A če vero gradimo na iluziji človeške brezhibnosti, tvegamo, da nas razočaranja trajno oddaljijo od otipljivega odnosa z Bogom.
Mnogi ljudje danes dojemajo vero zgolj na osnovi kulturnih norm ali tradicije, ne pa kot globoko prepoznavanje Božje milosti. V prepričanju, da je vera zgolj dar, ki pade v naročje in se ohranja sam od sebe, se hitro ujamemo v past. Vera je namreč živ proces, ki zahteva nenehno refleksijo in aktivno iskanje odnosa z Bogom, kar od nas zahteva stalen izstop iz cone udobja.
Ponižnost, ki ne beži v elitizem
V času svetega Frančiška so se pojavljala številna reformna gibanja, ki so opozarjala na napake znotraj institucije. A mnoga med njimi so zaradi zaverovanosti v lastno domnevno čistost in poduhovljenost zašla, zapustila Cerkev in postala elitistična. Frančiškova drža je bila diametralno nasprotna. Čeprav sam ni bil duhovnik, se ni postavil nad Cerkev ali bežal pred njeno občasno ubogo in revno realnostjo.
Kot pojasnjuje br. Jan Dominik Bogataj, je Frančišek zavestno iskal zatočišče pri lokalnih duhovnikih in ni želel oznanjati proti njihovi volji. Njegova vera se je kazala prav v tem, da je ohranil spoštovanje do tistih, ki urejajo življenje Cerkve, s čimer dokazuje, da resnična duhovna prenova vedno izhaja iz ponižnosti, ne iz ošabnega upora.
Zakramenti kot »Božji poljubi« stvarstvu
Krščanstvo ni beg iz materialnega sveta, temveč njegovo preobražanje. Br. Jan Dominik opozarja na globoko skrivnost učlovečenja: Bog se zanima za to snov, za to prst. Konec koncev je vzel glino in iz nje izoblikoval človeka. Zakramenti zato niso le abstraktne duhovne ideje, temveč zelo konkretna, otipljiva znamenja. Kot so učili že cerkveni očetje, so zakramenti nenehni Božji dotiki in pravzaprav »poljubi« stvarstvu. Naš odnos z Bogom se torej ne gradi z zavračanjem telesa in sveta, temveč z njunim poduhovljanjem – česar se je sveti Frančišek zavedal na izjemno preprost, a eksistencialno globok način.
Padlost človeške narave in potenciranje napak
Cerkev ni zgolj birokratska ustanova, temveč nadaljevanje Kristusovega učlovečenja. To pomeni, da vključuje vse, kar prinaša človeška narava: zmožnosti za najvišje dobro, »hkrati pa tudi tisto padlost, ki jo podedujemo kot grešni in nepopolni.«
Ker so duhovniki v družbi izpostavljeni in imajo vidno vlogo, njihove šibkosti hitreje pridejo do izraza. Br. Jan Dominik ob tem postavi jasno ogledalo tudi sodobni družbi in naši nagnjenosti k iskanju napak:
Ljudje smo pa vrhunski v tem, da takoj zgrabimo vsako pomanjkljivost in jo potenciramo. Bolj nas zanimajo pomanjkljivosti kot pa tisto bistveno, zaradi česar nek duhovnik sploh je duhovnik. On še vedno ostane človek v vsej svoji omejenosti.
Če bi verjeli, da Bog deluje samo po moralno neoporečnih posameznikih, bi omejili Božjo moč. Bog svojo ljubezen deli vsem in pri tem ni selektiven.
Konkretnost, ki presega zamere
Iz tega zavedanja izhaja Frančiškov radikalen odnos do duhovnikov. V Legendi treh tovarišev najdemo prizor, kjer svoje brate spodbuja, naj duhovnikom izkažejo najvišje spoštovanje – ne zaradi njihove osebne brezhibnosti, temveč izključno zaradi moči zakramentov, ki jih delijo kot Božji inštrumenti.
Če bi srečali duhovnika na konju, naj ne bi poljubili le njegovih rok, ampak tudi podkve konja, na katerem je jezdil. Vse to iz spoštovanja do Božje moči, ki jo posredujejo.
Čeprav danes ne bomo poljubljali avtomobilskih gum tistih, ki nas morda jezijo ali razočarajo, nas ta Frančiškova »nora« konkretnost izziva. Uči nas, kako preseči hladne vzorce zamer in upanje na odrešitev položiti v Kristusa, ne pa v brezhibnost ljudi.
Ko ena izkušnja zamegli celotno sliko
V današnjem času je dvom v duhovništvo in Cerkev kot institucijo pogost. Ljudje smo ranljivi in dejanja tistih, ki bi morali predstavljati duhovno avtoriteto, puščajo globoke sledi. Br. Jan Dominik Bogataj pri tem izpostavlja pogost vzorec, ko ena negativna izkušnja iz preteklosti zamegli celotno duhovno življenje posameznika.
Vedno me zaboli, ko ljudje pravijo: 'Ja, ko sem bil otrok ali mladostnik, mi je duhovnik rekel nekaj neprimernega, nesmiselnega ali žaljivega.' In to je pustilo tako globoko sled, da se je človek za desetletja oddaljil od Cerkve.
Takšen odziv je na človeški ravni upravičen, saj se v Cerkvi dogajajo tudi hude napake in zlorabe, ki jih je treba sankcionirati. A dopustiti, da nas ena izkušnja popolnoma prevzame in odvrne od duhovnega bogastva, je past.
Ker so duhovniki v družbi izpostavljeni, njihove šibkosti hitreje pridejo do izraza. Br. Jan Dominik opozarja na našo nagnjenost k iskanju napak: »Ljudje smo pa vrhunski v tem, da takoj zgrabimo vsako pomanjkljivost in jo potenciramo. Bolj nas zanimajo pomanjkljivosti kot pa tisto bistveno, zaradi česar nek duhovnik sploh je duhovnik.« Če bi verjeli, da Bog deluje samo po moralno neoporečnih posameznikih, bi močno omejili Njegovo delovanje. Bog svojo ljubezen deli vsem in pri tem ni selektiven.
Kako ljubiti Cerkev kljub njenim napakam in zakaj je sveti Frančišek v oporoki posebej poudaril, da noče videti grehov duhovnikov? Ne ostanite le pri prebranem. Prisluhnite celotnemu pogovoru z br. dr. Janom Dominikom Bogatajem in odkrijte, kako lahko vero prenesete v svoj vsakdan.
