Dr. Karel Gržan | (foto: Vid Ponikvar)
Dr. Karel Gržan: Pogosto se zdi, da Bog spi, ko nam je hudo. Ampak, to se samo zdi
Za življenje Nataša Ličen
V sklopu oddaj »Za življenje« smo k pogovoru znova povabili dr. Karla Gržana. Razmišljali smo o možnih poteh zaznavanja in ohranjanja sočutne bližine, o miru v nemirnih nočeh in o porušenih odnosih. Kaj prebuja (velikonočno) življenje, zakaj se je pomembno hraniti z lepoto? Ko smo v stiski, se ne osamimo.
Dr. Karel Gržan je bil zelo iskren. Na velikonočni torek, ko je bil tudi svetovni dan zdravja, smo ga vprašali, kaj pomeni biti zdrav?
»V času, ko se nismo srečali, sem bil kar dvakrat na urgenci, srčni utrip se je dvignil zelo, zelo visoko. Pritisk prav tako. Na poti v bolnišnico sem ugotovil, da sem preveč norel. To mi je pokazalo srce. Ponorelo je, da tako ne gre več. Ustavil sem se in naredil analizo, spoznal, da bom potreboval več tihote. Zaznal sem, da se bom moral počasi umiriti in si vzeti (še) več časa za prebujanje v zaznavnosti z Njim. To ne pomeni, da ne bom več deloval. Veste, ko smo starejši, lahko delujemo bolj žlahtno. Če nas Božja blagost - Sveti duh, ki svetli, umirja, nas s tem žlahtni. Ko smo starejši, smo poklicani, da postanemo staroste v pomenu večje umirjenosti, ustavitve, modrosti.«
Ne pasti v negativizem, videti samo to, kar ni, pa kako smo ubogi ... ni tako. Če bomo videli tudi pozitivno in o pozitivnem spregovorili, bomo dobremu in pozitivnemu dali tudi moč za rast.
»Velikonočni prazniki so zame poseben dar, ker v meni poglobijo čutenje, kako Jezus sočutno stopa tudi k realnosti mojega življenja. Vemo, da v življenju doživimo veliko lepega. Prav tako pa je dejstvo, da smo v svetu dobrega in hudega. Tudi hudo je pogosto v izkustvu našega življenja. Zame je pretresljivost Božje Ljubezni v tem, da vstopi v hudo, torej v stisko, v zasramovanje, v zavrženost, v trpljenje - takšno in drugačno, ne samo navzven, ampak tudi navznoter, da vstopi v smrt. Zakaj? Zato, da se skloni k nam, v raznolikih odtenkih težkih dni.«
Ko se po molitvi prebujamo v zaznavi Njegove bližine, začutimo sočutno prisotnost tega, kar Bog je. Začutimo, da je Bog res ljub – pomirjujoča Ljubezen.
»To je zame temeljna popotnica. Velika noč je lahko velika samo zato, ker v realnosti svojega življenja nismo osamljeni, ker v nočeh svojih življenj nismo sami. Ker se lahko v težkih trenutkih po klicanju Jezusovega imena vedno znova prebujamo v sočutno zaznavo. Moja pogosta molitev je, ko se mi začnejo temniti misli ali pa se prebuja tesnobno počutje, da začnem klicati: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me, ali »Objemi me«, ali »Daj mi svojo ljubezen«. Pomembno je imenovati Boga z Njegovim imenom. Potem pa, kot otrok, izreči tisto, kar v danem trenutku potrebujemo. To vedno znova učinkuje. Ko pa pokličeš Boga, je že v tem klicanju Njegovega imena, moč Svetega, moč svetlobe. To je zame temeljni duhovni kapital.«
Božja svetloba svetli. Z Lepoto se hranimo. Te je v izobilju.
»Lepo je biti v življenju, ko je luštno in prijetno, ampak, biti moramo realni. Nekateri skušajo kar naprej povzdigovati svoja čutenja. Saj je lepo, da poiščemo to, kar dviguje. Ampak, kljub vsemu, ne moremo mimo dejstva, da pa so vendarle obdobja, ko je pomembno poznati in uporabiti to dodano vrednost našega življenja. To pa je, kar je rekel Jezus, vera, ki je kot sol in kvas. Saj vemo - to je meni zanimivo, ko rečemo, komu naj se gre solit, to pomeni, naj poišče dodano vrednost, da ne bo neslan. Podobno je s kvasom, kruh brez kvasa je stlačen, vera pa da dihati. To je dodana vrednost, brez katere ne moremo živeti kakovosti življenja.«
Lahko rečem, da mi je vsako leto lepše živeti. To ne pomeni lažje, ampak bolj polno. Smo psihofizična bitja in če hočemo poskrbeti tudi za dolgoživost, je treba poskrbeti tudi za psihično stabilnost. Če hočemo biti psihično stabilni, ne smemo biti odvisni samo od človeka, ker potem bomo nestabilni. Vsi smo razpeti med dobrim in hudim. Zato je treba imeti vedno, ob tem kar dobimo ob ljudeh, tudi čas, da se prebujamo v zaznavi Božjega, ki nas potolaži, pomiri in pomaga k lažjemu prenašanju drug drugega.
Križ je življenje
»Ob nastopu težjih obdobjih se je dobro znati prebujati, stopiti v tihoto, v umiritev in se prebuditi v zaznavnosti. Pogosto se zdi, da Bog spi, ko nam je hudo. Ampak, to se nam samo zdi. Kaj narediti? Prebujajmo se v zaznavi Jezusove prisotnosti in viharji se bodo pomirili. To so kratki vzkliki. Vzdihljaji: »O, Jezus! O, Marija!, duša ju spontano pokliče. Veste, duša kliče. Naša duša ve, da Bog je. Mi lahko v glavi nekaj šarimo sem in tja, Bog je, ni ... analiziramo, »kompliciramo«, racionaliziramo ... Ne! Duša ve, da Bog je in se sama po sebi pomiri, ko ji privoščimo to zaznavnost, odprtost, ko ji privoščimo to dodano vrednost, ki je umiritev, potešitev. Obenem pa, veste, je ta Jezusova sklonjenost k našemu življenju, tudi pokazatelj, kako naj ravnamo mi. Ko vidimo nekoga v stiski – takrat opravljamo Božje poslanstvo, se moramo skloniti k njegovemu življenju. Preprosto mu ponudimo svojo prisotnost. Mnogi se takrat ustrašijo, kaj naj pa rečem. Takrat se pretoči srčna frekvenca in ga opolnomoči. Ko vidimo nekoga v stiski, pojdimo k njemu. Sočutnost takrat deluje. Enako je z nami, ko nam je hudo, se ne osamimo. Ne smemo biti sami. Bližina pomaga. To je zlato pravilo.«
