Gospod mi je dal ... brate

Radijski misijon 2026 25. 03. 2026, 18:00 Mirjam Judež

Osrednji misijonski nagovor razbija iluzijo individualnega krščanstva. V pogovoru z Jožetom Bartoljem je p. Danilo Holc opozoril na srčiko karizme svetega Frančiška Asiškega: evangelija ni mogoče živeti v izolaciji. Bratje in sestre, ki nam prekrižajo pot – vključno s tistimi, ki so nam odtujeni ali »gobavi« – niso naša osebna izbira, temveč nujni Božji dar za naše odrešenje.

P. Danilo Holc: Ali se bomo rešili skupaj ali pa nas v nebesih ne bo

Sveti Frančišek na začetku svoje poti ni imel nobenega namena ustanoviti novega reda. Njegova pot se je začela z osebnim iskanjem in poslušanjem evangelija. A Božji načrt je bil drugačen. Kot je v svoji oporoki neposredno zapisal sam Frančišek: »Gospod mi je dal brate!«

Bratstvo ni izbira po okusu, ampak Božji dar

P. Danilo Holc poudarja preprosto, a pogosto bolečo resnico: bratov in sester v življenju ne izbiramo po lastnem okusu, enako kot si ne moremo izbrati krvnih sorodnikov. Skupnost je dar in hkrati odgovor na naše iskanje.

Temelj za to razumevanje je Frančiškova globoka izkušnja Božjega očetovstva. Prelomni trenutek se je zgodil, ko se je pred asiškim škofom javno odpovedal bogastvu svojega zemeljskega očeta, Petra Bernardoneja, slekel svoja oblačila in dejal: »V prihodnje hočem govoriti: Oče naš, ki si v nebesih, ne pa: oče Peter Bernardone.« S tem dejanjem je dobesedno uresničil evangeljske besede in dokazal, da Frančiškovo bratstvo presega krvne vezi.

Živeto bratstvo kot najmočnejša pridiga

Do Frančiškovega časa so bili samostani dojeti predvsem kot kraji, kjer posameznik sam zase hodi za Kristusom in izpolnjuje svoje dolžnosti. Frančišek pa prinaša radikalno novost: jedro hoje za Kristusom postanejo odnosi. Brat ni več nekdo, ki je zgolj funkcionalno koristen za sistem, ampak je središče.

Če oznanjaš Boga zgolj z besedo in si pri tem sam, obstaja nevarnost, da oznanjaš sebe, svojo modrost in sposobnost. Če pa oznanjaš v povezanosti z drugimi, ga oznanjaš z življenjem, oznanjaš Boga, ki je Trojica.

P. Danilo je to realnost ponazoril z osebno izkušnjo z romanja, ko mu je udeleženec priznal, da ga niso prepričale same pridige, temveč opazovanje bratov minoritov, kako so med seboj sodelovali, se dogovarjali in si delili obveznosti. Način življenja je tisti, ki postane vsebina.

Konflikti so ogledalo in priložnost

Človek je grešen in nepopoln. Bratje in sestre so lahko dar, pogosto pa postanejo tudi velika ovira zaradi našega nesprejemanja drugačnosti. P. Danilo je tukaj jasen in neizprosen: ni popolnega brata, ni popolne sestre in ni popolne družine.

Konflikti so nujni. Če smo osebnostno in duhovno zreli, nam drugi služi kot ogledalo, ob katerem spoznavamo lastne napake in grešnost. »Idealno bi bilo, če bi se drugemu za opomin zahvalili, ker nam v bistvu želi dobro! Mi pa po navadi naredimo protiofenzivo, se branimo in skrivamo svoje nepopolnosti,« opozarja p. Holc. Skupnost in družina sta zato primarna prostora našega spreobrnjenja, kjer se moramo nenehno učiti odpuščanja, potrpežljivosti in umiranja lastni sebičnosti.

Poljub gobavca: Razčlovečenost in povrnitev dostojanstva

Najtežji, a najbolj prelomni korak Frančiškovega življenja je bilo srečanje z gobavci – ljudmi, ki so bili zaradi bolezni dobesedno izločeni iz družbe in dojeti kot živi mrtveci.

Frančišek je moral najprej premagati lasten gnus ter »poljubiti in sprejeti gobavca v sebi«. Šele ko je postal notranje svoboden, je lahko gobavcu vrnil človeško dostojanstvo. Pri tem ni šlo za klasično dobrodelnost, kjer bogati daje revežu. Šlo je za globoko kristocentrično dejanje:

Frančišek zavzame zadnje mesto, da rehabilitira druge. Ne želi reveža narediti bogatega, temveč mu želi povrniti tisto krstno dostojanstvo, ki ga je izgubil z grehom.

Ko se Frančišek spusti v brezno človeške bede, v tistem »zadnjem« sreča samega Kristusa. Gre za čudovito zamenjavo – revežu vrne dostojanstvo in ga dvigne iz razčlovečenosti, sam pa prejme Kristusovo bogastvo in milost.

Rešili se bomo skupaj

Danes, ko nas obdaja skušnjava radikalnega individualizma, je Frančiškovo sporočilo še toliko bolj provokativno. Biti z zadnjimi ne pomeni le razglabljanja o revščini na varni razdalji s praznimi frazami (»Sem v mislih s teboj«), ampak zahteva avtentičen, konkreten odnos, ki vključuje tudi deljenje mize. Ni naključje, da je Frančišek nove brate najprej poslal služit gobavcem – tam se je preverjala resničnost njihovega poklica in askeza odnosa.

Naše odrešenje ni individualen projekt. Kot ostro in nedvoumno zaključi p. Danilo Holc ob misli iz Sacrum Commercium: »Nihče se ne bo odrešil sam. Ali se bomo rešili skupaj kot bratje in sestre ali pa nas tam ne bo!«

O radikalnem sprejemanju in resničnem bratstvu p. Danilo Holc ne le govori, ampak to sporoča tudi z mimiko obraza, izrazom v očeh in telesno govorico, ki besedilu dodajo drugo dimenzijo, zato vabljeni k ogledu video-nagovora ali pa zgolj k poslušanju le-tega.