Dr. Ernest Petrič: Slovenija potrebuje več državotvornosti, kredibilnosti in dialoga

24. 04. 2026, 07:56 Alen Salihović

Nekdanji diplomat, pravnik in profesor dr. Ernest Petrič je za Radio Ognjišče spregovoril o aktualnem političnem dogajanju doma, oblikovanju nove oblasti, položaju pravosodja, zunanjepolitični drži Slovenije ter širših mednarodnih vprašanjih, od vojne v Ukrajini do Bližnjega vzhoda in prihodnosti zveze Nato. V ospredje je postavil predvsem potrebo po več premisleka, več dialoga in več državotvornosti.

Oblikovanje oblasti zahteva treznost in pogled dva koraka naprej

Dr. Ernest Petrič je uvodoma dejal, da dogajanje ob konstituiranju novega državnega zbora spremlja z zanimanjem, a kot zunanji opazovalec. Po njegovem gre za pomembno obdobje, saj se oblikuje državno vodstvo za prihodnja štiri leta, in to v času, ko so razmere doma in v svetu zahtevne. Prav zato bi morali politični akterji ravnati premišljeno, odgovorno in z mislijo nekaj korakov naprej.

Ob tem je opozoril, da v slovenski politiki pogosto pogreša prav to držo. Preveč je medsebojnega obstreljevanja z besedami, premalo pa resnega premisleka o tem, kaj država v danem trenutku potrebuje. Sam je v svojem dolgem političnem in javnem življenju, kot je dejal, vedno skušal ceniti predvsem poštenost človeka, tudi če je ta mislil drugače kot on.

Oblast brez ugleda težko vlada

Petrič je bil kritičen do ravnanja sedanje oblasti po evropskih volitvah. Presenetilo ga je, da vlada po padcu podpore ni poiskala zaupnice v parlamentu. Po njegovem je v demokraciji zelo problematično, če vlada vztraja na oblasti, čeprav izgublja ugled in avtoriteto v javnosti.

Tak položaj po njegovem odpira vrata različnim kupčijam, političnim trgovinam in drugim praksam, ki slabijo zaupanje v demokratični sistem. Če vlada nima več prepričljivosti, je njeno delovanje oteženo, družba pa začne to čutiti v številnih oblikah nezadovoljstva.

Ustavna pritožba glede volitev predsednika državnega zbora po njegovem nima možnosti

Ob vprašanju ustavne pritožbe glede izvolitve predsednika državnega zbora je bil Petrič jasen. Če bi bil sam ustavni sodnik, bi tako pritožbo zavrnil. Po njegovih besedah je pri glasovanju bistveno predvsem to, da je volja volivca jasno razvidna.

Če je na glasovnici morda kak dodaten znak, ki ne vpliva na jasno izraženo voljo, to po njegovem še ne pomeni neveljavnosti glasu. Ključno je, da je nedvoumno razvidno, za koga je bil glas oddan. Ob tem je opozoril tudi na širšo težavo slovenskega političnega prostora: premalo jasnega prevzemanja odgovornosti in preveč izmikanja.

Pri sodstvu ne bi smeli iskati »naših«, ampak neodvisne in strokovne ljudi

Posebej ostro je spregovoril o sodstvu in imenovanju sodnikov. Opozoril je, da je pravosodje eden ključnih problemov države, saj mu ljudje ne zaupajo dovolj. Zato ga moti logika, po kateri se sodnike izbira po političnem ključu oziroma po tem, ali je nekdo »naš«.

Po njegovem bi morala biti edina merila neodvisnost, strokovnost in poštenost. V sedanjih razmerah bi bilo po njegovi oceni celo bolje pri nekaterih imenovanjih nekoliko počakati, kot pa hiteti in s tem ustvarjati vtis politične preračunljivosti. Takšni postopki po njegovem ne delajo usluge ne državi ne samim kandidatom.

Politiki premalo čutijo skupno odgovornost za državo

Velik del pogovora je bil namenjen tudi splošni politični kulturi. Petrič meni, da si slovenski politiki premalo prizadevajo za sodelovanje. Prepričan je, da bi se morali zavedati, da ne glede na to, ali so v koaliciji ali opoziciji, nosijo skupno odgovornost za državo.

Zato ga posebej moti, ko kdo vnaprej zavrača vsakršen pogovor z drugo stranjo. Takšno ravnanje je po njegovem neodgovorno in nedržavotvorno. Slovenija je majhna država, zato si ne more privoščiti politike, v kateri prevladuje logika izključevanja in popolne zaprtosti do drugače mislečih.

Primer Marte Kos bi zahteval jasno in neposredno pojasnilo

V nadaljevanju se je dotaknil tudi zgodbe z Marto Kos. Dejal je, da jo pozna še iz študentskih let in da jo je vedno imel za inteligentno in sposobno. Vendar pa meni, da bi bilo v takšni situaciji najbolj prav, da človek sam jasno in neposredno pojasni sporna vprašanja, če želi, da mu javnost verjame.

Po njegovem bi bilo najbolje, da bi sama odprto povedala, kaj se je dogajalo, in nato prepustila javnosti ter pristojnim, da presodijo. Takšne stvari človeka po njegovem namreč bremenijo dolgoročno, zato se jim ni mogoče izogniti s polovičnimi pojasnili.

Slovenska diplomacija je nekoč delovala bolj samozavestno

Ko je govoril o slovenski diplomaciji, je Petrič spomnil na čas osamosvajanja in prvih let samostojne države, ko je bila slovenska zunanja politika po njegovih besedah močna, profesionalna in učinkovita. Slovenija je takrat znala izkoristiti trenutek, hitro dosegla mednarodno priznanje in se uspešno vključila v ključne evropske in evroatlantske povezave.

Danes pa po njegovem opažanju diplomacija preživlja menjavo generacij in ob tem izgublja nekaj nekdanje prodornosti. Posebej je poudaril, da je za majhno državo ključna kredibilnost. Ker Slovenija ni velika sila, ne more veliko prispevati z močjo ali kapitalom, zato mora biti toliko bolj zanesljiva, predvidljiva in verodostojna.

Največja težava je izgubljanje kredibilnosti

Prav vprašanje kredibilnosti je Petrič izpostavil kot eno ključnih težav slovenske zunanje politike. Spomnil je na primer iz časa vključevanja v Nato, ko mu je bilo v ZDA neposredno povedano, da Slovenija ni izpadla iz prvega kroga širitve zato, ker bi ji manjkala vojaška moč, temveč zato, ker je preveč omahovala in ni delovala dovolj zanesljivo.

Po njegovem Slovenija tudi danes včasih deluje neodločno, nepremišljeno in preveč nagnjeno k razglašanju potez, še preden so te do konca domišljene. Kot problem je omenil tudi razprave o referendumu glede Nata ali različne zunanjepolitične obrate, ki lahko pri partnerjih ustvarjajo vtis nezanesljivosti.

Slovenija bi morala več pozornosti nameniti Srednji Evropi in jugovzhodu Evrope

Petrič meni, da Slovenija v zadnjih letih zanemarja svoj naravni geopolitični prostor. Srednjo Evropo vidi kot del našega zgodovinskega in kulturnega okolja, s katerim bi morali tesneje sodelovati. Obenem pa poudarja, da ima Slovenija posebno vlogo tudi v jugovzhodni Evropi, torej na območju nekdanje skupne države in širše regije do Albanije in Severne Makedonije.

Tam bi lahko po njegovem Slovenija igrala pomembno povezovalno in usklajevalno vlogo, a je del tega vpliva v zadnjih letih izgubila. Prav zato bi morala zunanja politika znova bolj jasno določiti prednostna območja, kjer ima država realen vpliv in interes.

Pri Ukrajini je Slovenija držala pravo smer, pri Bližnjem vzhodu pa je bila manj premišljena

Ko je govoril o mednarodnih krizah, je Petrič ocenil, da se je Slovenija glede Ukrajine vedla pravilno in dovolj jasno. Ruska agresija je bila po njegovem očiten napad na temelje sodobnega mednarodnega reda, zato tu ni bilo prostora za omahovanje.

Bolj zadržan pa je bil pri ravnanju Slovenije v zvezi z Bližnjim vzhodom. Sam podpira rešitev dveh držav, torej Izraela in Palestine, vendar poudarja, da je za takšno rešitev nujno tudi minimalno medsebojno zaupanje. Opozarja, da zgodovina palestinskega vprašanja vsebuje veliko trpljenja, a tudi napačnih odločitev in nasilnih metod, ki palestinskemu narodu po njegovem niso pomagale do državnosti.

Pri slovenskem priznanju Palestine je bil zadržan predvsem zaradi načina, kako je bilo to storjeno. Po njegovem bi bilo bolje, če bi Slovenija skušala doseči širši evropski pristop in priznanje vezati tudi na določene pogoje. Meni, da je bilo v slovenskem ravnanju precej čustvenosti in premalo širše strateške presoje.

Trump, Nato in ameriški pogled na svet

V pogovoru se je dotaknil tudi Donalda Trumpa, zveze Nato in spreminjajoče se ameriške drže. Ocenil je, da Trump v mednarodne odnose vnaša novo, manj diplomatsko dinamiko, vendar njegovih izjav ne bi smeli vedno jemati dobesedno. Po Petričevem mnenju je treba v mednarodnih odnosih gledati predvsem dejanja držav, ne zgolj besed.

Obenem opozarja, da se v ZDA že dolgo krepi razmišljanje, da Amerika nosi prevelik del bremena svetovne varnosti. Zato Evropa ne sme biti presenečena, če od nje zahtevajo več odgovornosti in več prispevka za lastno obrambo. V tem okviru vidi tudi slovenske dileme glede Nata kot potencialno škodljive, če se jih odpira nepremišljeno in predvsem za notranjepolitične potrebe.

Zunanja politika mora biti usklajena in resna

V sklepnem delu pogovora je Petrič poudaril, da mora biti zunanja politika vsake urejene države usklajena. Ni dobro, da posamezni visoki predstavniki države delujejo nepovezano ali da zunanjepolitične poteze delujejo kot osebne pobude brez jasnega skupnega okvira.

Po njegovem mora Slovenija v zunanji politiki ravnati resno, premišljeno in pragmatično. To pomeni, da mora na eni strani negovati odnose s svojim najbližjim prostorom, na drugi pa iskati sodelovanje tudi tam, kjer lahko od drugih največ pridobi v znanju, tehnologiji in razvoju. Majhen narod po njegovem ne more uspeti drugače kot z meritokracijo, kakovostjo in dobro izbiro ljudi.

Slovenija ne sme postati folklorni rezervat

Petrič je ob koncu poudaril, da se Slovenija ni osamosvojila zato, da bi postala nekakšen folklorni rezervat, temveč zato, da bi bila del modernega, uspešnega in odprtega sveta. Zato si želi države, ki bo znala povezovati notranjo politično kulturo, kredibilno zunanjo politiko in razvojno ambicioznost.