Postaviti škofijo na noge je velika, odgovorna, a tudi lepa naloga

Slovenija 07. 04. 2026, 12:59 Petra Stopar

Na današnji dan pred 20 leti je papež Benedikt XVI. v Sloveniji ustanovil tri nove škofije – Celje, Mursko Soboto in Novo mesto. Cerkev je obenem – poleg obstoječe ljubljanske nadškofije – dobila še drugo s sedežem v Mariboru. Škofije so v tem času uresničile marsikateri začrtani cilj, medtem pa so si in si bodo še naprej prizadevale za rast duhovnih poklicev. »Duhovni poklici ostajajo temelj pastorale in najbolj zgovoren dokaz, da je Cerkev živa,« je ob obletnici ustanovitve škofij za naš radio povedal nekdanji novomeški škof ordinarij Andrej Glavan.

Prvi mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger je ob ustanovitvi povedal, da se začenja poglobljeno delo kot odgovor na znamenja in izzive v naši sedanjosti za prihodnost mariborske nadškofije in Cerkve na Slovenskem. Dejanje ustanovitve škofij so po njegovih besedah narekovali pastoralni vzroki, »da je škof bliže svojega ljudstva, da so tesnejše vezi med škofom in duhovniki, da je v ljudeh še bolj pričujoča zavest škofijskega občestva in da so mnoge pastoralne težave lažje rešljive, če je škof nekako med njimi, kot pa, če je oddaljen«. Za prvega celjskega škofa je Benedikt XVI. imenoval dr. Antona Stresa, za murskosoboškega pa dr. Marjana Turnška. V okviru ljubljanske nadškofije je leta 2006 prišlo do ustanovitve novomeške škofije in imenovanja prvega novomeškega škofa Andreja Glavana. Z njim smo posneli naslednji pogovor:

G. Glavan, Škofijo Novo mesto ste vodili kar 15 let. Kako se spominjate tistih dni, ko je prišlo do upravne preureditve? Ocenjujete, da je šlo za dobro in modro odločitev za Cerkev pri nas?

Ob 20-letnici človeka prešine misel iz lepe pesmi: Naglo, naglo čas beži, brez vrnitve vse zgine. Dvajset let je sicer za škofijo kratka doba, saj nekatere obhajajo stoletnice in celo tisočletnice. Pa vendar se je v teh letih na duhovnem in materialnem področju zelo veliko zgodilo. Včasih človek komaj verjame, da se je vse to res zvrstilo v tako kratkem času.

Postaviti škofijo na noge je velika, odgovorna, a tudi lepa naloga. Pri tem ne mislim le na materialne temelje, ampak predvsem na živi organizem, brez katerega škofija ne more obstajati. Ob ustanovitvi me je zelo skrbelo stanje duhovnih poklicev. Spraševal sem se, koliko duhovnikov bo odšlo v rojstno ljubljansko nadškofijo, kar je bila njihova pravica, in ali bodo duhovniki dolenjskega rodu prišli v zadostnem številu iz ljubljanske nadškofije, da jih bomo lahko nadomestili. Predvsem pa nas je skrbelo vprašanje novih poklicev. V bogoslovju je bil tedaj le en sam bogoslovec z ozemlja nove škofije. Postavljalo se je celo vprašanje, ali je sploh smiselno ustanavljati novo škofijo, če ne bo novih duhovnikov.

Postaviti škofijo na noge je velika, odgovorna, a tudi lepa naloga. Pri tem ne mislim le na materialne temelje, ampak predvsem na živi organizem, brez katerega škofija ne more obstajati. 

Hvala Bogu je škofija tudi na tem področju v teh letih dozorela. Stanje se je nekoliko izboljšalo, tako da smo v prvih desetih letih imeli devet novomašnikov – škofijskih duhovnikov – in še tri redovne duhovnike. Trenutno sta še dva bogoslovca, ki bosta po nekaj študijskih letih pomnožila duhovniške vrste. Tudi elan mlade škofije je pomagal, da smo na materialnem področju kmalu marsikaj postavili na svoje mesto s pomočjo materialnih virov in razdelitvene bilance. Popolnoma smo prenovili škofijske prostore, Baragov zavod, ki je tudi orglarska in katehetska šola, romarsko središče na Zaplazu, obnovljeni so bili stropi, fasade, nova zakristija, nove orgle in še marsikaj drugega. Predvsem pa Bog daj, da duhovni poklici ne bi usahnili. Kljub vedno večji vlogi laičnih sodelavcev ostajajo duhovni poklici temelj pastorale in najbolj zgovoren dokaz, da je Cerkev živa. Upamo, da se bo kriza poklicev ustavila, morda tudi tako, da se bo ustavilo ukinjanje in praznjenje župnij. Upajmo na novo pomlad.

Kakšno pa je bilo sodelovanje med škofijami?

Moram reči, da smo zelo lepo sodelovali z ljubljansko nadškofijo. Sam sem bil leto in pol tudi administrator ljubljanske škofije, zato smo v tistem času res tesno sodelovali. Sodelovati smo morali, a tudi pozneje so odnosi ostali zelo lepi. Z nadškofom Zoretom smo imeli zelo dobre odnose; bil je zelo uvideven in širokogruden. Tako da kakšnih kriz nismo doživljali.

Omenili ste že skrb za duhovne poklice. Kje vidite še sadove pastoralnega dela in česa bi si še želeli?

Veliko stvari je nekako zaživelo in to je gotovo velik razlog za hvaležnost. Tudi župnijski pastoralni sveti so zaživeli. Bili smo prvi, ki smo začeli s pastoralnimi dnevi za duhovnike in s počitniškimi srečanji. Temu so potem sledile tudi druge škofije, tako da imajo danes tovrstna srečanja skoraj povsod. Prav tako smo kot prvi uvedli dan molitve za duhovne poklice. Temu danes sledijo tudi drugi, vsak na svoj način: z enim dnevom, z več dnevi ali drugačno obliko molitve. Moram pa reči, da sem imel pri vsem tem dobre sodelavce. Hvala Bogu smo vse te zamisli, pobude in načrte mogli uresničiti tudi zaradi predanih ljudi, ki so sodelovali.

Hvala Bogu smo vse te zamisli, pobude in načrte mogli uresničiti tudi zaradi predanih ljudi, ki so sodelovali.

Kako so verniki sprejeli ustanovitev škofije?

Verniki so jo sprejeli z navdušenjem. Lahko rečem, da so bili nanjo ponosni. To sem doživljal, ko sem začel z vizitacijskimi obiski po župnijah. V teh letih sem vse župnije obiskal enkrat, nekatere tudi dvakrat, in se srečeval z župnijskimi sveti ter duhovniki. Moram reči, da je skoraj povsod to sprožilo neko novo energijo in zagon, da so začeli tudi obširne obnove.

Gotovo je ustanovitev škofije in povezanost znotraj nje dala nov zagon tudi škofijskim postopkom za nove blažene in svetnike?

Naša škofija je bila res blagoslovljena. Ne samo, da se je v tem obdobju uspešno nadaljeval in končal postopek za razglasitev blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta, dobili smo tudi dve dolenjski mučenki, ki sta bili naši rojakinji: ena je iz Hinj oziroma Žužemberka in ena iz Šmarjete. Tudi to je bila velika poživitev. Skoraj gotovo so ti novi priprošnjiki v nebesih res močna opora naši škofiji.

Bi na koncu še kaj sporočili?

Veselimo se velikonočnih praznikov. Velika noč je praznik upanja. Nikoli ne smemo obupati, nikoli ne smemo biti preveč črnogledi. Človek obrača, Bog obrne. Če bomo zvesti, če bomo duhovno rasli, rasli v veri in molili za duhovne poklice, potem ne smemo biti zaskrbljeni za prihodnost.