Mašo je daroval nadškof Stanislav Zore | (foto: Marjana Debevec)
Naloga medijev: obvarovati tri obraze
Marjana Debevec
Ob prazniku sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, je ljubljanski nadškof Stanislav Zore dopoldne pripravil tradicionalno letno srečanje in sprejem za zaposlene, novinarje in urednike v katoliških medijih. V nagovoru pri maši je med drugim poudaril, je vsak delavec v medijih varuh treh obrazov in treh glasov. Najprej je poklican varovati obraz in glas tistega, kateremu poroča, da bo v njem bolj vidna bogopodobnost. Potem je medijski delavec poklican varovati obraz in glas tistega, o katerem poroča.
»Mamljiva je misel, da bi že v naslovu samem stvari predstavil tako, da bodo prebudile našo negativno radovednost. Močne, šokantne, grozeče besede gotovo pritegnejo več občinstva kot umirjena govorica dejstev. A ravno ta govorica ne popači obraza in glasu tistega, o katerem se poroča, in tistega, ki sprejema poročilo. Če nam to uspe, nam uspe obvarovati tudi tretji obraz. To je tvoj obraz in tvoj glas.«
Sledilo je še predavanje dolgoletnega dopisnika iz Rima in Vatikana, sedaj odgovornega urednika na Radiu Koper, Janka Petrovca. Spregovoril je o svojih izkušnjah v času dopisništva iz Vatikana in Italije, v katerih smo zaznali pomen odgovornega novinarstva in želje po raziskovanju.
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši za novinarje v katoliških medijih
Spoštovani novinarji v katoliških medijih: časopisih, revijah, na radiu, televiziji in na medmrežju. Dragi bratje in sestre.
Zbrali smo se v kapeli Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, da bi ob nedavnem obhajanju godu sv. Frančiška Saleškega, vašega nebeškega zavetnika, izrazili hvaležnost Bogu za dar komunikacijskih sposobnosti, s katerim vas je obogatil, hvaležnost drug drugemu, saj le skupaj lahko ustvarjate vsebine, s katerimi nagovarjate ljudi, pa tudi da bi se mu priporočili, naj nam v tem zahtevnem času pomaga, da bomo ohranjali temeljno poslanstvo novinarstva – to je sporočati resnico – nedotaknjeno in nepopačeno.
V imenu Cerkve se vam tudi sam zahvaljujem za informativno in za oznanjevalno poslanstvo, ki ga opravljate v Cerkvi v Sloveniji in med našim narodom. V sporočilu udeležencem Evropske konference je papež Leon XIV. zapisal: »Nobena skupnost, kaj šele celina, ne more živeti v miru brez skupnih resnic, ki oblikujejo njene norme in vrednote.«
Vaša prižnica, če smem uporabiti ta izraz, je precej drugačna in seže v čisto drugačne dalje, kot so prižnice po naših cerkvah ali pastoralnih prostorih, kjer potekajo različne oznanjevalne dejavnosti naših župnij in drugih ustanov. S svojo sliko in besedo prihajate v domove, v družinska okolja, v avtomobile; tudi med tiste, ki pravijo, da ne verujejo ali da morda drugače verujejo.
Seveda mora ta beseda zveneti drugače, kakor zveni tista, izgovorjena med nekim obredom v cerkvi, med bogoslužjem, ali pa ob srečanju določenih skupih. Beseda mora biti prilagojena tistim, ki jo slišijo. Če jim ni prilagojena, potem je ne slišijo in je izgovorjena v prazno. Je tako, kakor ne bi bila izgovorjena, kakor je ne bi bilo.
To pa seveda ne pomeni, da lahko beseda skupaj s to prilagoditvijo izgublja tudi vsebino ali da spreminja sporočilo. Vsebina in sporočilo morata ostati nespremenjena, sicer nismo več ne sporočevalci in ne oznanjevalci. Bolj ali manj izrazito lahko postanemo propagandisti, ki spremenijo namen svojega časnikarskega dela. Namesto da bi s pisano, govorjeno in vizualizirano besedo prinašali sporočilo, namesto da bi to besedo doživljali kot poslanstvo, ki jim ga zaupa sam Jezus Kristus, z isto besedo, a brez iste vsebine, začnemo novačiti ljudi za svoj časopis, svoj radio, za svojo spletno stran. Prenehamo biti oznanjevalci in poročevalci in postanemo akviziterji. A vendar je naša poklicanost drugačna.
Zato je pomenljivo sporočilo, ki ga za Svetovni dan sredstev družbenega obveščanja svetu medijev pošilja papež Leon XIV. V njem nas spodbuja, naj imamo vedno pred seboj konkretnega človeka. Spregovori o obrazu in o glasu, ki sta značilni potezi vsake osebe; izražata njeno neponovljivo identiteto in sta sestavna prvina vsakega srečanja. Zato sta obraz in glas sveta. Podaril nam ju je Bog, ki nas je ustvaril po svoji podobi in podobnosti, ko nas je poklical v življenje z Besedo, ki nam jo je sam spregovoril, z Besedo, ki skozi stoletja odmeva v glasovih prerokov in se je v polnosti časov utelesila.
Bog je od samega trenutka stvarjenja želel človeka kot sogovornika in je po besedah sv. Gregorja iz Nise v njegov obraz vtisnil odsev božanske ljubezni, da bi mogel po ljubezni v polnosti živeti svojo človeškost. Varovati človeške obraze in glasove zato pomeni varovati ta pečat, ta neizbrisen odsev Božje ljubezni. Nismo vrsta, ki bi jo sestavljali vnaprej določeni biokemijski algoritmi. Vsak človek ima nezamenljivo in neponovljivo poklicanost, ki se v teku življenja razkriva in kaže ravno v komunikaciji z drugimi.
Sveti Sava, čigar god je Srbska pravoslavna Cerkev obhajala v teh dneh, je zapisal, da »cerkvena, državna in politična organizacija ne pomenijo nič, če se prej ne zgradi tempelj, ki se imenuje človek.«
Živimo v družbi, ki ne gradi tega templja, tega svetišča, ki se imenuje človek. Namesto da bi ga gradila, ga razgrajuje in razgrajenim manipulira glede na potrebe in koristi, ki si jih sama zamišlja in določa.
V dobi digitalnih tehnologij in na poseben način v silovitem prodoru umetne inteligence na različna, bolj ali manj kar na vsa področja človekovega življenja, se ta proces razgradnje človeka pospeši. S svojo notranjo logiko »algoritmi slabijo sposobnost poslušanja in kritičnega mišljenja ter povečujejo družbeno polarizacijo.« Papež Leon svari, da se »temu doda še naivno nekritično zanašanje na umetno inteligenco kot vsevednega 'prijatelja', razdeljevalca vseh informacij, arhiva vseh spominov, 'preroka' vseh nasvetov (stric Google vse ve). Vse to lahko še dodatno spodkoplje našo sposobnost analitičnega in ustvarjalnega razmišljanja, razumevanja pomena.«
Vrnimo se k obrazu in glasu. Vsak delavec v medijih je pravzaprav varuh treh obrazov in treh glasov. Najprej je poklican varovati obraz in glas tistega, kateremu poroča. Njegovo poročanje morajo v življenju tega, ki posluša, bere, gleda, izostriti poteze njegovega obraza, da bo v njih bolj vidna bogopodobnost in da bo iz njegovega glasu vedno bolj zvenela ljubezen tistega Božjega »bodi«, s katerim ga je ustvaril. Potem je medijski delavec poklican varovati obraz in glas tistega, o katerem poroča. Mamljiva je misel, da bi že v naslovu samem stvari predstavil tako, da bo to prebudilo našo negativno radovednost in še kaj drugega. Močne, šokantne, grozeče besede gotovo pritegnejo več občinstva, kot umirjena govorica dejstev. A prav ta govorica dejstev ne popači obraza in glasu tistega, o katerem se poroča in tistega, ki sprejema poročilo. In če nam to uspeva, potem nam uspe obvarovati tudi tretji obraz in glas; to sta obraz in glas medijskega delavca.
Kot je nekje povedal papež Leon, sta resnica in komunikacije sopotnici na poti človeštva. Danes sta večkrat izgubljeni v naglici mode, v hrupu polemik, ki ne znajo več poslušati. V svetu, v katerem se besede grmadijo kot valovi, preobremenjenost z informacijami zamegli pomen in zavest in povzroča tiho dehumanizacijo. Navadimo se na manipulacijo kot na nekakšen šum v ozadju in jo vključimo v doseganje učinkovitosti, večjega občinstva, večjega števila všečkov. Kakšna skušnjava je to!
Vendar komuniciranje ni uporaba podatkov za doseganje letnega plana in predvideno rast, tudi ne zato, da bo medijski delavec veljal za prodornega in uspešnega, pač pa to pomeni nenehno prizadevanje, da bi »novice« postale dar za tistega, ki ostaja na obrobju ali ga upogiba »logika moči«.
Dragi časnikarji, naj vaš nebeški zavetnik sv. Frančišek Saleški, ki je v neprijaznih časih najdeval poti in načine za oznanjevanje resnice in evangelija, od Stvarnika, ki je vsakemu od nas podaril obraz in glas, izprosi, da boste trdno ostajali v službi obraza in glasu vsakega človeka, s tem pa tudi varuhi Božjega obraza in glasu. Brez njega ni več srečanja, brez njega zavladata tema in tišina.
Toda v začetku je bila Beseda in dokler bomo poslušali to Besedo in zajemali iz nje, bodo naše napisane, izgovorjene in upodobljene besede oznanjevale Besedo začetka.
Hvala vam, da si za to prizadevate. Bog vas blagoslovi! Amen!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit



