Vlasta Sagadin: “Tiste enotnosti in zanosa se ne da več ponoviti”

Novice 29. 12. 2025, 10:28 Alen Salihović

Božična osmina je čas, ko se Slovenci radi vračamo k bistvenemu: družini, praznikom in spominu na prelomne trenutke naše zgodovine. Mednje nedvomno sodi dan samostojnosti in enotnosti, ko se je slovenski narod leta 1990 na plebiscitu odločil za svojo državo. Prav zato ima pogovor z Vlasto Sagadin, učiteljico in političarko iz časa začetkov slovenske demokracije, posebno težo: v njem ne govori le o politiki, temveč o vzdušju, odgovornosti in kulturi dialoga, ki so zaznamovali rojstvo države.

Od učilnice do politike

Vlasta Sagadin je po končani Ekonomski srednji šoli v Kranju leta 1976 začela študij na Filozofski fakulteti, kjer je zaključila prvo stopnjo. Leta 1981 se je zaposlila na OŠ Jakoba Aljaža v Kranju kot učiteljica zemljepisa, tam je delala do 1997, nato pa je poučevala angleščino na OŠ na Orehku.

A zanimanje za družbene zadeve je kazala že prej: v mladih letih je sodelovala pri ustanavljanju klubov OZN, bila je med ustanovnimi člani Amnesty International v Sloveniji, pozneje pa je pomembno sooblikovala tudi slovensko politično pomlad – sprva pri Zelenih Slovenije, kasneje pri Novi Sloveniji.

V stranki Zelenih je januarja 1990 postala predsednica Zelenih Kranj, na volitvah istega leta pa je bila izvoljena kot delegatka v tedanjo skupščinsko strukturo. Več mandatov je bila občinska svetnica v Mestni občini Kranj. Leta 2000 je izstopila iz Zelenih in se pridružila NSi, kjer je bila dva mandata predsednica MO NSi in svetnica. Za svoje dolgoletno družbeno in politično delo je leta 2013 prejela Veliko plaketo Mestne občine Kranj.

“Vsi smo vedeli: šli bomo na svoje”

Ko se danes spominja prvih večstrankarskih volitev leta 1990, Sagadinova poudarja, da je bilo vzdušje neponovljivo: navdušenje, pričakovanje in občutek, da se odpira zgodovinsko okno.

Po njenem je k temu prispeval tudi evropski kontekst: padec Berlinskega zidu, zlom diktatur, pa tudi vsakdanja izkušnja ljudi v Jugoslaviji – inflacija, pomanjkanje, negotovost. Mlade družine so hodile v tujino po osnovne potrebščine. V takšnih okoliščinah se je rojevalo prepričanje, da je sprememba nujna – in da je možna.

Poljče in 23. december: trenutki, ki ostanejo

Kot ena izmed akterk tistega časa Sagadinova med ključnimi trenutki posebej izpostavlja srečanje v Poljčah, kjer se je utrdila pot do plebiscita, ter odločitev skupščine, da bo plebiscit 23. decembra 1990. Spominja se enotnosti, ki je presegla strankarske meje: po njenih besedah so se takrat poenotili tudi tisti, ki so sprva oklevali.
Zmaga na plebiscitu je bila doživeta skoraj telesno: poslanci so peli, se objemali, jokali. Praznovanje je bilo spontano in skromno – “na lastne stroške”, kot pove: vino, šunka, nekaj prigrizkov.

Politika kot služenje – in kot boj

Sagadinova politiko razume dvojno: kot služenje skupnemu dobremu in hkrati kot boj za uveljavitev idej. Spominja, da so bile kljub zgodovinski priložnosti prisotne tudi ovire, metanje polen pod noge, posmehovanje. Osamosvojitveni zakoni so pogosto šli skozi z majhno večino.

Kot ilustracijo je navedla napeto situacijo tik pred razglasitvijo samostojnosti, ko še ni bil pravočasno sprejet zakon o grbu in zastavi: pri simbolih se je pokazalo, kako tesno je šlo – in kako veliko je bilo odvisno od zbranosti ter odločnosti.
Kultura dialoga: “Ad rem, ne ad personam”

Ena najostrejših primerjav v pogovoru se je nanašala na kulturo dialoga. Priznava, da je bila takratna skupščinska struktura težja – trije zbori, 240 delegatov, zahtevno usklajevanje – a ravno zato poudarja: dialog je bil vsebinskejši, bolj usmerjen v stvar kot v osebno diskreditacijo.

V politiko je vstopilo veliko intelektualcev, uglednih ljudi, profesorjev; tudi prva vlada je po njenem imela močno strokovno in moralno avtoriteto. Danes pa, pravi, opazi padec politične kulture: več procedure kot vsebine, več populizma kot državotvornosti, več omalovaževanja nasprotne strani kot iskanja skupnega.

Mediji in “montaža resničnosti”

Sagadinova se je dotaknila tudi medijskega poročanja: spominja se ustanovitvenih sej, kjer so bile razprave dolge in zapletene, a brez nagajanja. Televizija pa je po njenem pogosto izbrala le najbolj nerodne izseke, da je ustvarila vtis nesposobnosti ali kaosa. Občutek je imela, kot da gleda povsem drugo sejo, kot jo je doživela v dvorani.

To opažanje je prenesla tudi v sedanjost: manipulacija in selektivnost sta po njenem ostali stalnici – le da sta danes okrepljeni še z družbenimi omrežji.

Šola, identiteta, prazniki

Kot dolgoletna pedagoginja razmišlja o šoli, ki po njenem ni doživela dovolj temeljite prenove. Opozarja na ideološke pritiske in poudari, da je veliko odvisno od ravnateljev in njihove drže – ali bodo znali “zapreti vrata” trendom, ki po njenem nimajo prave pedagoške osnove.

Posebej občutljivo je govorila o izginjanju krščanskega izrazja iz javnosti. Spomin na čas, ko je bilo prvič spet mogoče javno voščiti Božič, poveže z današnjim “vesele praznike” pristopom. Sama ostaja jasna: vošči “blagoslovljen Božič” in se temu ne odpoveduje.

Zeleni: od Černobila do “zelene fasade”

Njena pot se je začela pri Zelenih, močno zaznamovana s černobilsko katastrofo in prebujanjem ekološke zavesti. Spominja se konkretnih ciljev, ki so jih takrat zagovarjali – denimo ideje “tovornjake na vlake”, večje skrbi za odpadke, onesnažen zrak in reke.
Danes je do evropske zelene agende precej skeptična: preveč pojmov, ki jih “navaden človek” ne razume (trajnostna mobilnost, podnebna pravičnost), in preveč vtisa, da se za zelenim govorom skriva kapital. Ekologija je zanjo pomembna, a mora ostati realna, razumljiva in poštena.

Bajuk in lokalna politika

Vstop v Novo Slovenijo je povezala z osebnostjo dr. Andreja Bajuka, ki ga je opisala kot uglajenega, galantnega človeka, ki je v politiko prinesel drugačno držo. Lokalna politika pa jo še danes močno zaposluje: v kranjskem mestnem svetu vidi priložnost, da se lokalni interesi uresničujejo bolj neposredno, hkrati pa opozarja na sistemske težave financiranja občin – še posebej, ko država predpisuje standarde in dvige stroškov, denarja pa ne zagotovi v enaki meri.

Mladim: politika je obrt – a mora imeti moralo

Politika je po njenem “umetnost možnega”, polna kompromisov. Ljudje pogosto ne razumejo, da včasih glasuješ za nekaj, kar ni idealno, a je v celoti najboljša možnost.

Mladim sporoča, naj se ne umaknejo v udoben “mene politika ne zanima”, ker politika se zanima zanje. Vabi jih k sodelovanju, k učenju veščin, a hkrati poudari temelj: politika mora biti podprta z vrednotami. “Ne smeš biti pokvarjen,” pravi – ne smeš iskati koristi, službic, osebnih profitov.

Hvaležnost družini in poziv k enotnosti

Brez podpore družine, predvsem moža, in pomoči mame, ki je takrat poprijela za varstvo in gospodinjstvo, ne bi zmogla. Leta 1990 je bila mama treh majhnih hčera, hkrati učiteljica in delegatka v času, ko politika ni bila profesionalizirana – in ni prinašala bonitet.